KALŠKI GREBEN IZ ŽAGANE PEČI ČEZ ŠKRBINO

Nekega lanskega pozno-avgutovskega jutra se zjutraj pripeljem v Kamniško Bistrico in naprej proti Žagani peči. Kake par sto metrov pred parkiriščem za Kokrsko sedlo parkiram pri tistem balvanu z opisa na hribi.net. Nemarkirano potko, ki se tam odcepi, najdem in se začnem vzpenjati. Malo je treba paziti, ene parkrat obrniti in sestopiti a do lovske koče (cca. kaka ura po začetku poti) ni bilo sile.

Pri koči malo pomalicam, nato pa naprej. Dokler je šla pot po gozdu, je tudi še šlo, po prihodu iz njega pa je postajala vse bolj ozka in nesledljiva. Po zgoraj omenjenem opisu naj bi se tu začele pojavljati neke neuradne markacije. Ne duha ne sluha o njih. Pot je ob redkih drevesih in travah, ter skalovju na desni, ki me je ob slikah s tega opisa še prepričevalo da sem na pravi poti, počasi prišla v pas ruševja in na skale, kjer se je izgubila.

Greben je pred mano, a kako priti nanj. Po zgornjem opisu naj bi obstajale neke pike in črte s pomočjo katerih bi prišel do markirane poti. Iščem v levo, kjer malo poplezam po skalah – nič. Pa desno tudi nič. Hmm… pred mano pa le melišče. Potem sklenem, da se bom povzpel kar po njem. Čez nekaj časa opazim pot. Aha tu si se skrila! In potem še markacijo. Ta pravo, knafelčevo! Ohoho, saj sem že na markirani poti. Potrefiti pa sem jo moral nekoliko bolj levo kot pravi zgornji opis saj tistega verza na skali nisem opazil tudi ko sem nadaljeval proti Škrbini.

Potem večjih problemov ni bilo, razen kakega melišča pa kratkega podnatega dela, kjer je bilo treba biti malo previden. Potem pridem mimo nečesa pod mano kar naj bi bilo po opisu jezerce (Krvava lokev) a je bolj spominjalo na malo večjo lužo. 😉  Kmalu po tistem pa zadnji zaključni vzpon na Škrbino. Tam je razpotje in usmerim se proti Kalškemu grebenu.

Za mano je seveda Krvavec in z njega se sliši glasna muzka in vmes glasno vpitje nekega prepotentneža z važnim glasom. Aja, neka tekma je bila. Bogvedi, kaj je bilo tako pomembnga, da se je bilo potrebno tako dreti v mikrofon, da se ga je slišalo skoraj vse do vrha Kalškega grebena. V hribih naj bi sicer vladal mir, a nekateri so sami sebi preveč pomembni…

Kake slabe pol ure pred vrhom naletim na ovčke, ki so se pasle, malo pod potjo pa se spustim dol, da bi katero malo pocrkljal a se niso dale. Tako nadaljujem proti vrhu. Nekaj ljudi je bilo tam. Vpišem se, pomalicam in skušam še malo uživati v razgledih, kolikor jih je bilo. Dan je sicer bil lep a ne brez oblakov. No, videlo se je proti Storžiču in Skuti, malo manj proti Grintovcu in Kočni.

Sestop je sledil na kokrško stran po mestoma zavarovani poti. Po njej sem že hodil pred dvema letoma navzgor, tako da ni smelo biti problemov tudi navzdol, sploh pa je šel najtežji del (po moji oceni kar kak B/C) tokrat navzgor. Komplet je priporčljiv vsaj na tem delu, čelada pa na takih poteh seveda sodi na glavo a se ne spomnim, da bi jo pri kom videl…

Z grebena se čez čas tudi ponudi razgled na zgornji del tiste nemarkirane poti po kateri sem prišel. Skušam razbrati, kje bi moral iti pa se mi je samo bolj bledo zdelo…

Pač pa mi je malo po najtežjem delu prišla po poti nasproti psička. Ni da bi sedaj razglabljal ali je pes za na tako pot ali ne, dejstvo je da je predvsem za psa pa tudi za ostale pohodnike nevarno, da se takole sam sprehaja po grebenu. Ko čez kar nekaj časa srečam lastnika me pa še vpraša, da če sem jo kje srečal in do kam je že prišla… Jah, kako so čez tisti težji del šli pa ne vem…

Kmalu pridem do križišča za Kalško goro a ker sem na njej že bil, se mi ne da še enkrat. 😉 Jo mahnem kar naprej proti Kokrškemu sedlu. Ko tako lezem po skalah in zajlah dol pa slišim neke Hrvate: “Vidi ga alpinista, idemo, idemo, bravo…” Glede na to, da sem bil eden redkih z že omenjeno dodatno opremo na sebi, sem bil prepričan, da je to namenjeno meni in grem mimo njih, naredeč se tujca (“Hello!”), da ne bi slučajno mislili, da sem jih razumel. 😉 A ko grem še malo naprej, opazim enega od njih, ki se je zaplezal v skalah izven poti, ki jo je verjetno zgrešil ker je zaostal. No, namesto, da so ga zbadali, bi mu lahko pomagali!

Pridem na Kokrško sedlo, ljudi je bilo kar nekaj, tam zopet malo pomalicam in se napotim nazaj proti Žagani peči po markirani poti. Ko pridem na cesto, sem do avta pričakoval malo daljšo pot a ni bilo dalj kot npr. slabe pol kilometra.

Potem pa v Kamnik, v Qlandijo na pir in sladoled. Pir imam raje v trgovini kot v oštariji. Cenejši je in več izbire. Ker se mi ni dalo v spodnje garaže sem kar pri sosednjem Hoferju parkiral in ker je bila ura nekaj čez osmo zvečer je ob mojem prihodu bila rampa lepo zaprta. Jaaaaa, kako slovenček takoj izkoristi prilko, da ponagaja svojemu sorojaku. Kot otrok! “Jst sm ti pa glad iz peska podlu…” A pa kaj je on mislil, da se ne bom spomnil peljati čez zelenico? Ali pa celo, da si ne bom upal?!? Jaaaoooo, slovenček še nagajat ne zna!

Kje v tujini si sicer ljudje manj nagajajo, a če pa že kdo hoče pa te lahko ornk zaj… in to na veliko bolj fin način, delo pa opravi temeljito. Tako kot ona na črpalki A1 v Avstriji. Pripeljem na pumpo, notri je bilo še svetlo, ona še za blagajno. Jaz lepo da bom natankal, pa še preparkirati sem moral ker nisem dosegel tanka s cevjo. Pol pa: zakaj noče teči, kaj je to. No, potem se mi je počasi zazdelo, da je že zaprto. Ona pa mrtvo ladna! Ne, da bi kaj namignila prej, ne, lepo je vse skupaj opazovala in uživala! Ker so bila vrata že zaprta, se ji ni bilo treba bati kakega kolerika. To se pravi j… v glavo! Ne pa pri nas na pumpi samo z nekimi vsiljevanji: “A boste to še, a boste uno…” in se sami sebi zdijo pomembni, kako oni ‘znajo’ folk zaje…vati.

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s