Po zadnjem dnevu v Švici se odpeljem proti domu. Spotoma sem se nameraval ustaviti še v Heiligenblutu na ferati Möllschlucht. Zvečer sem prespal v Lienzu, drugi dan sem v tamkajšnjem šparu nakupil hrano in pijačo, nato pa se odpeljal v slabih 40 km oddaljen Heiligenblut. Tam nekaj kilometrov pred vasjo zavijem v predel imenovan Hof, kjer je izhodišče za omenjeno ferato.
Že ko sem se pripravljal in si nadeval opremo so ravno tam stali neki ljudje, se pogovarjali in občutek sem imel, da me malo postrani gledajo in, da nisem ravno zaželen. Nisem se sekiral pač eden od obiskovalcev na katere bi morali biti kljub podeželski zabačenosti, navajeni. V Avstriji sem že večkrat (podobno kot pri nas) naletel na zadržanost do tujcev, ki je sicer nisem zaznal nikjer drugje po Evropi, vsaj ne v tolikšni meri.
Takrat še nisem vedel dejstva, da so bili tamkajšnji ljudje proti nadelavi ferate (kot sem pozneje izvedel na enem od feratnih forumov) in imajo verjetno negativen odnos do obiskovalcev. Prišel sem tudi na delovni dan (pač ob vrnitvi z dopusta) zato sem bil tam samcat in edini.
Avto sem pustil pred mostom, kjer je iztek ferate (blizu Gasthaus Sonnblick), saj je tam edina možnost parkiranja in se odpravil. Kake 10 minut hoje po vasici in še malo po gozdu do začetka. Prvi del je lažji in ni bilo problemov. Glede na moje še vedno razbolele roke sem premišljeval ali bi ferato zapustil pri zasilnem izhodu. No, odločil sem se iti v drugi del. Normalno ne bi povzročal večjih problemov, tako pa sem napredoval počasi.
Ferata se, kot že ime pove, nahaja v soteski, nad njo pa so hiše. Ena od možnosti je, da me je psiho opazoval skozi okno katere od njih in glede na moje počasno napredovanje in počitke sklepal na šibkost, torej da bom lahek plen za maltretiranje. Ferata se torej konča pri mostu in od tam splezam ven in se odpravin k avtu.
Kako minuto, dve (kako nakjljučje da ravno takrat 😉 ) po tem ko sem prišel k avtu in začel pospravljati opremo in se preobuvati se mi je približal, nekje 50 in še nekaj let star tip v modri delovni obleki, z brki (že na pogled je zgledal zoprn) s črnim srednje velikim psom. Pasme ne poznam, verjetno je bil kak mešanec. On je stal kake 2-3 metre stran, njegov pes pa je bil bližje in začel skakati in teči okoli mene, divje lajati, kažoč svoje zobe. On je stal in gledal ter se ne ravno direktno smehljal a na obrazu se mu je kazalo zadovoljstvo. Pes je s svojimi zobmi prišel blizu tudi na nekaj decimetrov. A zakaj nisem rekel, da naj ga umakne? Ker ga nisem poznal in sem računal na to, da ga pač bo, nisem vedel, da je tak primitiven kreten. Poleg tega se psov ne bojim več, čeprav prijetno vseeno ni bilo.
Očitno je bilo, da psa ni peljal na sprehod sicer bi se premaknil z njim naprej a je tam kar stal medtem ko sem se preobuval in pospravljal opremo. To je trajalo kar nekaj minut. Pes pa še vedno lajal in skakal. Njegov namen je bil teror! Psu je celo v nekem trenutku ponudil priboljšek. Vemo kaj to pomeni: priden, priden, le tako naprej…
Ko je pes le prišel preblizu sem stegnil nogo, da bi ga odgnal. Nisem ga imel namen brcniti. To je bil očitno trenutek na katerega je čakal. Začel je groziti s policijo. Zgledalo je kot da nekoga kliče po telefonu, bere registrsko z mojega avtomobila… Čez nekaj časa je še enkrat z nekom govoril. Nisem sicer dobro razumel kaj, saj je govoril v enem od jodlarskih dialektov. Lahko je telefoniral kakim svojim komplicem, ki bi prišli…
Pogledal je v moj odprt prtljažnik, ki je seveda bil poln krame od potovanja. Rekel je nekaj kot “Kaj pa imate tu notri. Aha, bo že policija pogledala!” Ja, seveda, gotovo nekaj švercam ali prevažam kaj nezakonitega, vmes sem šel pa še malo plezati, pa ja! 😉 Ne, ampak jodlarski kmetavzarji so pa še bolj butasti od naših! Ignoriral sem ga.
Vmes sem končal s pospravljanjem opreme in bil sem pripravljen za odhod. Šel sem v avto ter pognal motor. Takrat je ponorel in začel vpiti name naj ne grem nikamor. Nato se je postavil pred avto, da nisem mogel speljati. Seveda, njegov namen je bil izsiliti, da bi ga zbil pa bi me potem tožil. Potem sem začel neprekinjeno trobiti. Odmaknil se je in prišel do sprednjih vrat na moji strani in jih odprl na stežaj ter me hotel potegniti ven. Zaprl sem jih. V tej situaciji pa seveda ni bilo drugega kot poprov sprej, ki bi mu ga v njegov ksiht spustil skozi okno. Zato sem že začel segati v žep, no potem pa mu je verjetno prišlo, da se zna v mojem žepu skrivati kaj neprijetnega (morda je mislil celo, da imam kako pištolo) in je odnehal. Odpeljal sem.
Vem moral bi ukrepati že prej. Pa ne za psa, ki ga s sprejem tako ali tako ne bi mogel zadeti ker je tako besno laufal okoli. Lastniku bi ga moral spustiti v njegov svinjski gobec. Še danes obžalujem, da nisem to naredil. To bi bila namreč za njega lekcija in, če to redno počenja bi morda s tem prenehal. Bolje kot, da naleti na morda še hujšega kretena od sebe, ki bi ga morda ornk premikastil kar pravzaprav ne bi bilo slabo saj bi si zaslužil. Bog vedi tudi koga je klical in kdo bi mu prišel pomagat. Lahko, da,… bogvedi lahko je bil kak Priklopil, Fritzl,… nikoli ne veš…
Ko je stal pred mojim avtomobilom bi ga lahko zbil. Šlo bi za samoobrambo. Nihče nikogar ne sme zadrževati s silo, razen policija. Pravno formalno se temu reče ugrabitev ali pa vsaj poskus tega. A vendar morda ne bi bilo dobro da bi to naredil… Izgleda namreč, da je policija tam na strani domačinov, ki očitno ne marajo turistov (nasprotovanje ferati – če bi to vedel me seveda ne bi bilo tja, če pač nisem zaželen).
Preko emaila sem namreč prijavil dogodek policiji v Heiligenblutu. Nisem dobil odgovora. Mail sem poslal še enkrat čez kak teden dva. Nič! Potem sem ga po določenem času poslal na okrožno komando v Špital, pod katero spada Heiligenblutska postaja. Nič! Potem sem po določenem času poslal mail še na Celovško pokrajinsko oberkomando. No, in potem so se iz Špitala oglasili, da so kao poslali zadevo na tožilstvo v Celovcu, da pa to ‘ni našlo nobenih sumov’ in je zadevo zavrglo. Ko sem vprašal ali vsaj lahko povejo ali so storilca našli, kaj naredili zato, da se napadi ne bi ponovili,… so mi suho odgovorili, da enkrat ko gre stvar na tožilstvo, več ne morejo dajati informacije.
Ja, seveda in jaz neumen ali kaj? Seveda imam kot žrtev napada pravico izvedeti podrobnosti. In zakaj sem moral štirikrat pisati, da so se sploh kaj oglasili? Lahko bi rekli vsaj “zadevo preiskujemo” ali pa npr. “žal storilca nismo našli” ali kaj podobnega. Potem bi jim pač verjel, čeprav sem ga lepo opisal. Pa niso dali niti glasu od sebe. Tu nekaj smrdi do neba! In dejstvo, da je tožilstvo zavrglo zadevo brez kakršne koli obravnave, lahko pomeni dvoje:
1. V Avstriji lahko vsak poljubno maltretira kogar koli in kolikor hoče, ga prisilno zadržuje (kar lahko v normalnih državah stori le policija) in lahko muči živali. Ta pes gotovo je bil mučen, saj je bil prestrašen, zato je tako reagiral ker se je bal tujca, bogvedi pa tudi zakaj je tako podivjan oz. kaj lastnik z njim dela.
2. Policija ni opravila svojega dela. Zakaj? Drži z lokalnim prebivalstvom? Noče škoditi lokalnemu turizmu? Ali pa je preprosto podkupljena!
O podkupljivosti avstrijske policije in pravosodnih organov
Nekaj razmišljanj o tem, kaj se skriva pod ‘bliščem’ avstrijske zgodbe o uspehu
GORNIŠKO-POPOTNIŠKI BLOG 