VELIKA PLANINA

Neko soboto v začetku maja sem šel na Veliko Planino. S kolesom se zapeljem do spodnje postaje žičnice in ga tam pustim v nekje v gozdu. Potem se odpravim po neoznačeni poti čez Škorence, Kačjek in Gamsove streže.

Tik pred Kraljevim hribom oz. tamkajšnjo oštarijo zavijem desno. Kolikor se spomnim, tistega daljnovoda na sliki iz opisa ni več. Vsekakor pa ni več tistega krmišča za živali, ki je naslednja orientacijska točka. Tako grem kar dosti naprej predno vidim, da krmišča ni več. Tu sem porabil kar nekaj časa, da sem našel pot naprej, šel po eni, ki se je začela spuščati navzdol pa potem nekaj prečil,… no, skratka potem pridem na pravo pot.

Potem je šlo nekaj časa lepo. Pot je res šla čez nekaj čemur bi lahko rekli (Šimnov) plaz. Tu je bila na trenutke malo zoprna. Potem pridem do razcepa kjer se levo odcepi pot čez Rigelj po kateri pa morda kdaj drugič. Tokrat na desno in… haha… se vidi da je opis na hribi.net res že star. Tista lovska koča je sedaj že totalno propadla, od nje so ostale samo še podrte deske. A za orientacijo še vedno služi! 🙂

Pot potem zopet preči. In res kot piše v opisu, čez grapice, pobočja… do Gamsovih strež. Tu pot res zavije v levo, no in potem sem jo moral nekje zgrešiti. OK, se bo že spet pokazala. A se ni… Sedaj bi moral že ful nazaj in vprašanje, če bi še našel originalno pot. Hmm… kaj pa sedaj? Kar v hrib? Bi se kje dalo lažje? Levo so bile strme skale, desno grapa. Ni kaj, naravnost. Bilo je hudičevo strmo in še to je bilo vprašanje ali bom kam prišel. Ali bi našel nazaj na pot, če bi se videlo da ne gre več naprej?

Počasi se gozd neha. Začele so se že skale. Gledam kje bi bili najbolj obljubljajoči prehodi. Sedaj sem bil že blizu vršnjemu pobočju. In končno vidim pašno ograjo. Še kake 10-15 minut se mučim v strmino potem pa vidim da sem že kar na vršnjem platoju. Na primernem mestu prečim ograjo. No, imel sem srečo.

Od tam je kake 5-10 minut do markirane poti pri tistem odcepu za pastirski stan. Malo pomalicam nato pa po bolj švoh označeni poti naprej mimo sedežnice in do vrha nad njo.

Razgled je bil seveda na celoten glavni greben Kamniško-savinjskih alp, od Kočne do Ojstrice. Izza Kamniškega sedla je kukala Mrzla gora. Desno se je videl Veliki vrh pa Dleskovec, še naprej proti vzhodu pa že spodnje-štajerski hribi. Kolikor se spomnim, se proti Ljubljani kaj dlje od nje ni videlo. Na vrhu se zapletem v krajši pogovor z enim od planincev, se vpišem, nato pa sestopim.

Malo se sprehodim še po vršnjem platoju med pastirskimi stanovi – bolje rečeno, iskal sem pot nazaj do spodnje postaje žičnice, čez Planino Dol. Obhodil sem kar velik kos Velike Planine, da sem našel odcep. Toliko o označenosti naših poti.

Potem se spustim do omenjene planine med Veliko Planino na eni strani ter Konjem in Rzenikom na drugi. Tam zopet malo pomalicam in nazaj proti spodnji postaji žičnice. Spomnim se, kako sem po tej poti hodil, ko sem se vračal s Konja pred nekaj leti. Takrat je bila jesen in pot je bila lepo zlato-rumeno-rjavo okrašena. Tudi tokrat je bilo na njej še nekaj listja od jeseni.

Tako pridem do spodnje postaje žičnice in kolesa. Nazaj do Kamnika se tokrat zapeljem čez Mekinje in v Mercatorju na ingverjevo pivo Ginger Beard. Sladoleda, kolikor se spomnim, še niso prodajali in sem se moral zadovoljiti s tistim na palčki.

Pa je bil za mano prvi izlet po srečanju z avstrijskm psihopatom. No, naslednji bo spet v njegovo deželo. Prihajal je namreč redni, vsakoletni štajerski vikend.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s