ROCCIAMELONE (3538)

Rocciamelone je 3538 mnv visoka gora nad Suso in njeno dolino. Leži v Grajiških Alpah (kjer leži tudi Mont Blanc). Ponekod piše, da so to še Kocijske alpe, čeprav naj bi meja bila na prelazu Mont Cenis, v bližini te gore. Grajiške Alpe spadajo v osrednje, granitne alpe, s tistim ‘granitnim’, ‘gnajsastim’,… feelingom, ki ga najdemo že v nam bližjih, sicer za kake 1000 mnv nižjih, Visokih Turah in, ki ga nekateri ne marajo, nekateri pa ga obožujemo! 😉

Rocciamelone lahko mirne duše označimo za t.i. ‘damski’ tritisočak, t.j. tistega, na katerega se da priti več ali manj brez posebnega tehničnega znanja, kondicijsko pa ga še vedno (in še posebej zaradi velike višine) ni za podcenjevati. Gora je verjetno ravno zaradi svoje ‘damskosti’, postala najvišje Marijino romarsko središče v Alpah, zgrajena je bila cerkvica, postavljen pa tudi kip t.i. Madone Rocciamelonske!

IMG_2461

Pravzaprav je Rocciamelone z južne smeri (izhodišče La Riposa), tehnično še lažje dosegljiv kot večino nam znanih koroških ‘Damendreitausenderjev’. Nekaj vrvi tik pred vrhom, ki služijo zgolj za oprijem in ne za napredovanje in – to je to! Tudi kondicijsko ta smer (vkolikor se je ne lotimo čisto iz doline – izhodišče Mompantero) ni pretežka in traja dobre tri in pol ure. Na poti je, na 2853 mnv, koča Cà d’Asti.

IMG_2473

Jaz sem seveda ubral nekoliko težjo, severno pot, katere izhodišče je jezero Lago di Malciaussia.

IMG_2502

Tudi ta tehnično ni bog ve kaj. Od koče Tazzetti do ledenika vključuje en malo daljši skalni skok (I) ter še nekaj šlatanja skale (-I), ledenik pa je, v vročih poletnih dneh ko je sneg mehak, še najmanjši problem. Zaradi njegove položne oz. tam, kjer ga prečimo, skoraj ravne topografije, zimska oprema ni potrebna. A pozor, čim se temperature ponoči spustijo pod nulo, je obvezna! Za razmere na ledeniku je najbolje poklicati v kočo Tazzetti.

Pozor, kdor bo zjutraj štartal iz Suse, naj vzame v račun to, da je do omenjenega jezera iz nje kar dobri dve (2) uri vožnje, vključujoč avtocesto morda slabi dve. Cesta namreč pelje popolnoma okoli oz. se začne vzpenjati v hrib na drugo stran šele blizu Torina. Glavni del poteka po sicer zelo solidni gorski cesti, ki je, razen v zadnjih pol kilometra, asfaltirana. Morda je najbolje posnemati Italijane, ki tam zgoraj čez noč kar kampirajo in tako je bilo izhodišče tako zjutraj kot zvečer, ko sem prišel nazaj, polno kamperjev in šotorov. 🙂  Ker sem štartal zgodaj in prišel pozno nazaj, pretiranih množic na tej strani gore, med potjo nisem imel. Na drugi strani je bilo seveda drugače.

Na drugi strani? Da, narediti je možno lepo krožno turo: Malciaussia – Rocciamelone – Ca d’Asti –  Colle dell Croce di Ferro – Malciaussia. Tura zahteva seveda cel dan. Ni mi žal, da sem med pripravo na turo naletel na njen opis, ki je tukaj.

Zvečer se torej peljem iz Suse. Malo pred Avigliano z glavne ceste zavijem proti Valle di Viù. Od glavne ceste je še kaka slaba ura in pol do izhodišča. Od tu naprej so vasice, kjer dvomim, da se nahaja kaka trgovina, zato priporočam nabavo hrane in pijače že prej, v Susi ali Torinu. Prespim v avtu, v neki vasici, od katere je bilo do izhodišča zjutraj še kako slabo uro. Brez Garmina ne vem, če bi našel, saj Malciaussia ni takoj od začetka označena. Ko prideš na koncu do jezera imaš zaradi dolge vožnje občutek, da si nekje bogu za hrbtom. 🙂 Kot, da za temi gorami ne bi bila na drugi strani Susa in njena naseljena dolina. 🙂

IMG_2393

Velikokrat, ko začnem turo, mi pogled švigne na najvišjo goro, vidno iz izhodišča in mislim si – to je to, moj cilj. Pa ponavadi ni! Zaradi negativnih izkušenj si tokrat nisem mislil, da je tale špičak zadaj že Rocciamelone. Pa se je izkazalo, da je! 🙂

IMG_2394

Vzpon z te strani traja cca. pet ur in pol. Najprej kake 10 minut do konca jezera nato pa se začne dvigovati.

IMG_2395

Do koče Tazzetti je kaki slabi dve uri.

IMG_2397

IMG_2398

Lepa spodbuda, ni kaj! 😉

IMG_2399

Slap potoka, ki napaja jezero Malciaussia.

IMG_2401

V kraljestvu granita in gnajsa!

IMG_2402

Potok, ki teče v jezero Malciaussia

IMG_2403

Ne, to ni to. To je en špičak v stranskem grebenu. 😉

IMG_2404

Tamle gor, na vrhu zelenega hribčka, je pa že koča. Še kratek spust in še cca. 20 minutni vzpon.

IMG_2405

Sneg se še ni čisto stopil, severna stran pač.

IMG_2406

In pri koči Tazzetti.

IMG_2407

Križ v spomin na umrle gornike.

IMG_2408

In moj cilj, ki je že blizu a vendar še daleč. Od tu ne izgleda ampak do gor je še kar dobre tri ure in pol, saj pot seveda ne gre direktno gor, temveč okoli po grebenu.

IMG_2409

Za kočo malo posedim in pojem pol sendviča, ven pride oskrbnik, malo poklepetava. Yes, from Slovenia! 😉 Dokončno mi potrdi, da je mogoče narediti omenjeno krožno pot. Ponudi mi še kaj za spiti a še ne bi. No pa potem pri koči Cà d’Asti, pravi. Čeprav tudi tam nisem nič… 🙂

Kočo pustim za sabo.

IMG_2410

Najprej vzpon na stranski greben.

IMG_2412

Tik pred priključitvijo na glavnega in začetkom vzpona proti ledeniku pa je treba premagati ne preveč težak skalni skok (I).

IMG_2413

Pogled na omenjeni stranski greben in na jezero Malciaussia, desno spodaj koča Tazzetti.

IMG_2414

Ne, to je približana slika. Vmes je še ledenik in zaključni greben. 😉

IMG_2415

Pred začetkom vzpona proti  ledeniku pa malo stran s poti najdem tole množico križev in spominskih obeležij gornikom, ki so tu pustili svoja življenja.

IMG_2417

Pot proti ledeniku pelje po dokaj razsutem svetu,…

IMG_2418

… tu pa tam je treba za kako skalico še poprijeti (-I) in …

IMG_2419

…sem že pri možicu, ki označuje vstop na ledenik. Palice bi morda le imelo smisel vzeti v roke za lažji korak, zimska oprema je bila na topel poletni dan nepotrebna. Pravzaprav dereze niti ne bi mogle prijeti in bi bolj ovirale kot pomagale.

IMG_2420

Vrh je že blizu a to je spet prevara, saj ledenik pride pod greben z desne strani. Kaka ura pa pol do dve uri je še do gor.

IMG_2421

Na ledeniku!

IMG_2425

Sledim stopinje.

IMG_2426

… sledijo vmesni kuclji, ki štrlijo ven.

IMG_2427

Od začetka ledenika do vrha markacij ni več in se je treba na kopnih delih znajti in gledati kje se stopinje spet nadaljujejo.

IMG_2428

A mislim, da ne bi bilo tako težko tudi če jih ne bi bilo. Počasi se bližam vršnjemu grebenu.

IMG_2429

Ena redkih razpok pa še ta nenevarna.

IMG_2430

Tule nekje se bo že začelo spet vzpenjati.

IMG_2431

Vzpon na zaključni greben.

IMG_2433

Pogled nazaj na ledenik.

IMG_2432

In na glavnem grebenu! Spodaj dolina Suse, nasproti Kocijske alpe, zadaj že francoski Parc des Écrin z (levo) Barre des Écrinom (4102 mnv), najvišjim vrhom alp Dauphiné.

IMG_2434

Pogled po dolini Suse proti Fréjusu.

IMG_2436

Masiv Vanoise v Savojskih alpah (nacionalni park Vanoise).

IMG_2438

In veličastni Monviso (3841 mnv), najvišji vrh Kocijskih alp. Me mika ampak ni tako lahek. Po najlažji poti je druga stopnja plezanja in treba je po isti poti tudi nazaj.

IMG_2439

Pa po grebenu naprej.

IMG_2440

Potem naletim na zanimivo skupino ljudi. Pravzaprav so bili zaradi zgodnjega štarta prvi (razen oskrbnika in dveh gornikov, ki sem ju z ledenika videl vzpenjati se na greben), ki sem jih srečal na poti. Bili pa so: spredaj in zadaj po en (kao) gorski vodnik, vmes pa otrok in dve ženski -vsi v navezi! Zakaj, mi ni bilo jasno, saj je greben zelo širok tako da se da brez problema hoditi po njem. Ok, otrok še nekako bi rekel ampak odrasli dve? Poleg tega sta ‘vodnika’ imela na sebi dereze, čeprav je bilo ledenika že zdavnaj konec. Ok, vodnikom so dereze potrošni material s katerim se hodi tudi po kopnih delih a če je enkrat ledenika konec, ga je konec. Od konca ledenika do vrha je še kar kaka slaba ura.

IMG_2441

Ker so šli počasi (verjetno so prespali v koči Tazzetti), sem jih moral prehiteti. Če bi lepo marširali, neozirajoč se na mene, bi jih po notranji strani komot prehitel, greben je dovolj širok. Tako pa sta jih ‘vodnika’ na ovinku poti tako nerodno umaknila, da so mi to bližnjico, ki bi sekala ovinek popolnoma zaprli. Poleg tega so se s poti umaknili ravno za pol metra, tako da jih je bilo malo nevarno prehiteti tudi po njej. Kaj sem hotel, prehiteti jih je bilo treba pač po zunanji strani. Tudi tam je šlo a že blizu prepada. Moral sem prečiti vrv, a sem se tako nerodno zapletel v njo, da je ‘vodnika’ na začelju skupine kar spodneslo z derez! 🙂 ‘Sul senteiro!*’, je že začel Italijan ukazovati, kot pač oni radi nekomu ukazujejo. Nisem se zmenil zanj in mimo skupine zopet prišel nazaj na pot. 🙂

*Po poti!

IMG_2442

No, če sta pa ta dva bila vodnika, sem pa jaz Reinhold Messner! 😉

IMG_2444

Pogled nazaj na ledenik!

IMG_2445

In še malo, malo do vrha… Od začetka vzpona na greben se je utrujenost že kar zelo povečala. Vemo, zadnji višinci so najbolj naporni, na 3500 in še nekaj pa sploh.

IMG_2446

In na vrhu, pri kipcu Madone Rocciamelonske!

IMG_2447

Tam pojém drugo polovico sendviča in nekaj keksov. Skupina pride za mano. ‘Ecco, mangia!*’, pokaže eden od obeh ‘vodnikov’ proti meni. Aja, a je prepovedano? 😉

*Poglejte, jé!

Pogled nazaj proti izhodišču in jezeru Malciaussia.

IMG_2450

Razgledi so bili, dan po nevihti, fantastični! Po moje se v res jasnem zimskem dnevu vidijo praktično vse zahodne Alpe. Njihovi najbolj znani vrhovi so se videli tudi sedaj.

Gran Paradiso!

IMG_2448

Špica na sredini – Torre del San Pietro (3692 mnv), za njim pa zasneženi, bolj znani, Dom (4545 mnv) pri Saas Feeju, tretja najvišja gora v Alpah. Desno od obeh, Breithorn pri Zermattu. Oba v Peninskih alpah, ki ju od Grajiških loči Val d’Aosta. Matterhorn rahlo kuka ven izza leve strani levega sprednjega hriba.

IMG_2449

Sredina zadaj, v oblakih, zasnežena Monte Rosa!

IMG_2454

Smo že v francoskih alpah, desno najvišji vrh alp Dauphiné, Barre des Écrin. Levo, Mont Pelvoux (3946 mnv) in L’Ailefroide Centrale (3928 mnv), vmes zadaj, Piz Coolidge (3774 mnv). Levo spodaj, prelaz Montgenèvre.

IMG_2452

Savojske alpe: tri špice na sredini, Aiguilles d’Arves (3514 mnv). Levo od njih, spredaj, mejna gora, Aiguille de Scolette (3506 mnv).

IMG_2455

Od znanih se ni videl le Mont Blanc, saj je njegova skupina družno štrajkala za temi oblaki. 🙂

IMG_2457

Spredaj mejni cestni prelaz Mont Cenis, zadaj masiv Vanoise in istoimenski narodni park.

IMG_2456

Pogled po dolini Suse proti Torinu.

IMG_2451

Na vrhu, kot že rečeno, najvišje Marijino svetišče v Alpah, ki pa je bilo zaklenjeno, odprt pa je bil bivak poleg.

IMG_2462

Še en pogled po grebenu proti vzhodu,…

IMG_2463

… potem pa dol na drugo stran, …

IMG_2464

… proti koči Cà d’Asti.

IMG_2467

Spodaj Susa.

IMG_2468

IMG_2469

Obeležje, nekje na pol poti proti Cà d’Asti, zadaj seveda Monviso.

IMG_2470

Pogled nazaj!

IMG_2471

In na Suso, ki je sedaj še bližje. Spodaj desno, koča Cà d’Asti, levo pa spodaj parkirišče pri La Reposi, izhodišče za dostop na goro z južne strani.

IMG_2472

Še en pogled nazaj pri koči.

IMG_2474

Spet neka kapelica. Koliko vseh nekih kapelic in križev imajo Italijani po hribih. Nič proti, če bi tudi v resnici bili tako zelo verni in po nauku krščanstva tudi živeli. Po mojih izkušnjah, čim manj ima nek narod takih in podobnih obeležij, tem bolj pošten je. 😉

IMG_2475

Še en pogled nazaj, …

IMG_2476

… potem pa naprej. Ojoj, to gre pa dol v La Riposo. Kje pa se gre nazaj do jezera Malciaussija?

IMG_2477

Po kake 15 minutah spuščanja, si oddahnem …

IMG_2478

Od odcepa je kake dve uri do naslednjega odcepa za Colle della Croce di Ferro.

IMG_2479

Začenja se torej dolgo prečenje čez melišča, …

IMG_2482

… skale in trave, …

IMG_2484

presušene in …

IMG_2485

… še tekoče potoke.

IMG_2486

Potem me je že malo skrbelo, da ne bi zgrešil odcepa.

IMG_2487

Če bi, bi dol prišel v dolino Suse in potem ne bi bilo drugega kot v Susi prespati in naslednji dan peš (avto pri Malciaussiji!) iz nje nazaj na Rocciamelone in nazaj do avta pri jezeru. Avtobus skoraj verjetno ne vozi do tja! 😉

IMG_2488

Pot se je nadaljevala.

IMG_2490

Malo me je že grabila panika.

IMG_2492

In končno!

IMG_2493

Smerokazu sledim na stranski greben, od njega pa naprej proti prelazu. Pogled na Torino! Desno spodaj, Sacra di San Michele, Superge nisem našel.

IMG_2494

Pogled v dolino Suse.

IMG_2495

Tole naj bi bilo neko poveljstvo italijanskih partizanov med drugo svetovno vojno.

IMG_2496

Kake deset minut naprej pa zavetišče Ravetto.

IMG_2497

Do vrha prelaza je še slabih deset minut.

IMG_2499

Vmes pa tisti železni križ po katerem se verjetno imenuje prelaz. 😉

IMG_2500

Na vrhu  prelaza.

IMG_2501

In pot nazaj do jezera Malciaussia, do katerega je še uro do uro in pol.

IMG_2503

Bil sem že utrujen in sem komaj čakal, da pridem do avta.

IMG_2505

Še kake tričetrt ure, čeprav se zdi že blizu.

IMG_2506

Na parkirišču že taborijo pohodniki naslednjega dne in enemu od Italijanov razložim, kje sem hodil in, da je ledenik lepo prehoden brez zimske opreme.

Pivo je bilo iz zaloge, sladoled pa bo naslednjega dne v Susi. Pri jezeru seveda ne bom spal saj bo direndaj, zato se odpeljem nazaj in zaspim nekje ob glavni cesti čez dolino Suse. Zjutraj še na kratek sprehod po Susi, od katere se kar ne morem ločiti. Tu je res lepo. Potem pa proti vzhodu na drugo stran Alp. Pot bo kar dolga in bo trajala cel dan. Naslednji dan pa že prva tura. Bom pa sicer že zelo blizu doma.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s