Po prečenju grebena Ljubeljščice in ferati Spodnji plot, sem ugotovil, da imam še čas, da v istem dnevu opravim še z drugo turo tistega vikenda in si zagotovim prosto nedeljo. 😉 Zapeljem z Ljubelja in čez Tržič do avtoceste, kjer pa zavijem v nasprotno smer kot običajno, kadar prihajam s te smeri – proti Jesenicam. Avtocesto tam zapustim in se zapeljem v Gozd Martuljek do izhodišča ferate Hvadnik, ki sem jo mislil obdelati že pred kakim mesecem in pol, a je bila zaprta.
Takrat tudi nisem vedel kje se stvar pravzaprav začne, verjetno tudi zaradi visokega vodostaja potoka, kar je verjetno bil vzrok zaprtja.
Ferata namreč poteka po soteski istoimenskega potoka in po moji oceni, spada med ferate spodnjega srednjega razreda, pogojno (ob suhi skali in nizkem vodostaju) primerna tudi za začetnike, po možnosti z že s kako izkušnjo vsaj kake zavarovane poti ali bolje, nekoliko lažje ferate npr. bližnje modre Mojstranske, od katere pa je ta seveda psihološko lažja, saj poteka po soteski, nekaj metrov nad potokom, medtem ko v Mojstrani, tudi na lažji, modri, globoko gledamo navzdol. 🙂
Od parkirišča je do začetka ferate le manj kot pet minut hoje ob potoku.
Začetni vzpon (po moje vsaj C) predstavlja lepo selekcijo tistih, ki tam nimajo kaj iskati.
Sledi tudi prvi od dvozajlnih mostičkov, ki nas pripelje na levo stran potoka (oz. desno, v smeri toka).
Pozneje, vsaj po mojem mnenju, ne preseže B (pogojno kako mesto slab B/C), ob seveda že omenjenem pogoju nizkega vodostaja in suhe skale.
Sčasoma se odprejo lepi razgledi na Špik in Martuljkovo skupino.
Na težjih mestih nam pomagajo tudi skobe.
Ferata dolgo časa poteka po levi strani potoka.
Vodostaj je bil nizek in primeren za turo.
Navpičen vzpon po skobah.
Soteska se mi sicer zdi prilično divja.
Še zadnji od dvozajlnih mostičkov in …
… po dobri uri telovadbe …
… nas jeklenica popelje iz soteske, kjer nas čaka še vpisna skrinjica.
Ta se sicer na feratah in drugih težjih plezalnih poteh običajno nahaja nekje na sredi poti, da se vpišejo res tisti, ki so prelezli celo pot.
Na vrhu oz. na poti nazaj se odpirajo lepi razgledi na Martuljško skupino.
Ja, po lepem sončnem dnevu se je pripravljalo na dež in, kolikor se spomnim, tudi vsaj nekaj pokapljalo.
Pogled na Gozd Martuljek.
Aha, eden od Jermanovih slapov na poti v dolino. Takrat še ni bilo tamkajšnje ekstremne ferate, ki so jo odprli kako leto kasneje.
In skozi naselje (Finžgarjevo, če Google Maps ne laže) nazaj do avta.
Pivo po turi je bilo, če se prav spomnim, v Jeseniškem Intersparu, sladoled pa pri Vidicu v Radovljici – dober, priporočam!
GORNIŠKO-POPOTNIŠKI BLOG 