KOŠUTNIKOV TURN PROSTO PO PREŠERNU

Na Košutnikov Turn sem se odpravil spotoma, na poti v Bavarske predalpe. Spada med gore, na katerih sem že bil tri- ali večkrat. Enkrat kot samostojna tura z naše strani pa potem še z avstrijske strani, v sklopu prečenja Košute. Tokrat sem ga nameraval naskočiti po desni, nekoliko težji ferati, a se je obrnilo drugače. Ne nisem šel po levi, lažji. Na vrh sem pa prišel. Ne, tudi po (sicer nevarni in odsvetovani) Vzhodni grapi (Ostschlucht) nisem šel.

Dopoldne enkrat se pripeljem h Koči pod Košuto (Koschutahaus). Tam kot ponavadi ne plačam parkirnine. 🙂 Na križišču poti za Cjajnik grem naravnost, ta še pride na vrsto (oz. je vmes že prišel).

Na naslednjem križišču se usmerim proti OTK ferati na Košutnikov turn.

Sneg na melišču, na katerega pridem iz gozda, je bil že slab omen. Zadaj Meli Košuta.

Tako jo maham proti Košutniku.

No, ko pridem bližje, vidim, da je vhod v levo, lažjo ferato sproščen, pred desno pa je sneg. No pa smo tam! Sneg je bil seveda (junija) že v fazi taljenja in skušam ga obhoditi po drugi strani, kjer je bil med njim in steno že razmak. Šlo je z nekaj deset metrsko kombinacijo plezanja po skali in rinjenja med njo in goro snega, ko tako pridem do mesta, kjer vidim rdečo piko na skali. To bo to, si misim in že plezam.

Dejstvo, da ni bilo nobene zajle na spregled, me ni kaj dosti motilo. Pogosto se namreč ferate začenjajo s t.i. šikano, v obliki nekaj prostega plezanja ali kakega zelo težkega detajla, ki je težji od vsega na njej ali vsaj med težjimi. Namen je odvrniti slučajne pohodnike, ki nimajo ustreznega znanja oz. tiste, ki ji morda ne bi bili kos in bi utegnili ostati kje na sredi.

Tako plezam, plezam in bil sem že kar visoko, zajle pa od nikoder.

Šikana v obliki prostega plezanja je pri lažjih feratah tam nekje okoli I, to pa je bila vsaj slaba dvojka. Lahko bi še šel nazaj a sem si rekel: nič, gremo naprej.

Kaj pa če so Avstrijci odmontirali ferato zaradi migrantov, da ne bi bežali čez? 😉

Rdeče pike so bile kar konsistentne, pri tej pa sem se odločil ločiti se od markacij saj je pogled onstran nje, na desno razkrival teren nekje okoli III.

Zato sem raje prečil levo v upanju, da se bom ujel s ferato. To se sicer (še) ni zgodilo, sem pa našel lep prehod naprej skozi nekakšno grapico.

Spodaj je že kar globoko.

Po tem sem eventuelno zopet ujel pike in teren se mi je zdel nekoliko lažji.

No, potem pa končno ujamem ferato in si oddahnem. Bil sem že nad visečim mostom!

Celotna plezačina bi bila po moji oceni nekje največ II+, sicer pa večinoma okoli dvojke, le včasih kaka enka. Skala je dobro razčlenjena, tako da večinoma ni bilo problem najti stop oz. oprimek, a je bilo treba paziti ker je kar krušljivo (drobir pod nogami, preveriti stope in oprimke), tipično pač za Karavanke. Pot priporočam vsakemu izkušenemu gorniku. Obveznost čelade menda ni treba omenjati.

Ni mi pa jasno kako, da na netu nisem našel niti enega opisa te poti, glede na to, da je označena pa čeprav le s pikami. Obstaja še ena zelo verjetna možnost: ferato na Košutnikov turn so zaradi nevarnosti padajočega kamenja v preteklosti prestavljali, lahko da je to njena stara trasa.

Kakorkoli že, po ferati, ki sem jo ujel, grem naprej …