KRIŽ, STENAR IN KRIŠKA JEZERA

Zjutraj se zbudim pri tretji vršiški serpentini, pozajtrkujem, nato pa se odpravim. Proti Koči v Krnici. Prvi razgled: skrajno desno Razor, potem moj prvo namembni, Križ s svojo steno pa Dovški Gamsovec pa … hmmm … levo je Škrlatica, pred njo bi morala biti Dolkova Špica.

WP_20180708_06_29_35_Pro

Na desni se postopoma odpirajo pobočja Prisojnika, začenši z Zadnjim, ki se mi je na Jubilejni izmuznil.

WP_20180708_06_32_22_Pro

Tu bi moral postati vsak gornik in se malo zamisliti. Spominski park ponesrečenim v gorah!

WP_20180708_06_34_09_Pro

Malo potem pot zavije v gozd in do omenjene koče je še kake dobre četrt ure.

WP_20180708_07_11_59_Pro

WP_20180708_07_30_27_Pro

V koči spijem jutranji kofe in naprej.

WP_20180708_07_58_28_Pro

Po kake pol ure hoda od koče se že kar dvignem. Pogled desno zadaj, na iztek karavanškega grebena na Korensko sedlo, levo zadaj Robičje, Kumlehova glava, Kumleh, desno za njim pa padajo pobočja Vitranca. Sredina zadaj, Dobrač!

WP_20180708_08_20_36_Pro

Po še kaki urici in pol pridem pod Kriško steno.

WP_20180708_08_39_45_Pro

Nisem pa točno vedel, kje se bo šlo in upal, da se izognem snežiščem. Gre se seveda levo in … ah da, treba bo dajati gor dereze. Toliko pameten sem bil, da sem jih za vsak slučaj vzel s sabo. Izogniti se mu, tako kot prejšnji dan pod Vevnico, ni dalo. S tem, da ono tam se niti prečiti ne bi dalo.

WP_20180708_09_10_48_Pro

Po snežišču me čaka zavarovani del poti, čez Kriško steno. Kao zavarovani, saj je zajl bolj malo, veliko pa šlatanja skale, ki pa nikjer ne preseže prve stopnje. Je tudi kar izpostavljeno.

WP_20180708_10_21_48_Pro

Zavarovana so samo ključna mesta. Komplet ni ne vem kako uporaben, greh seveda ni če ga imamo. Čelada je zaradi krušljivosti obvezna!

WP_20180708_11_06_13_Pro

Pot seveda zame ni bila pretežka, ravno pravšnja, ne prezahtevna plezačina, a vendar me je malo presenetilo, saj sem pričakoval lažjo. Zdi se mi težja od recimo Triglava s Kredarice. Predvsem ker je manj zavarovana. Morda bi bila nekje blizu Rjavini s Pekla.

Razor in Prisojnik s poti.

WP_20180708_11_34_53_Pro

Na vrhu zavarovane poti srečam dva tujca. “Any snow on the way?” Vidim, da sta opremljena zelo pohodniško, nimata čelade, kompleta in derez verjetno tudi ne. Ja, seveda, dol je snežišče. Pa ‘dificult’ je tudi kar. Navzdol še toliko bolj. Jaz raje vidim, da se kdo obrne pa četudi po krivici, kot pa da bi koga zavedel.

Nekateri pa so specializirani za taka zavajanja, tako kot eden moji kolegici in njeni druščini na Skuti, ko so prišle gor s Kokrškega sedla po lažji poti. “Ja, saj ta je pa lažja”, ko so ga vprašale za pot na drugo stran, proti  Rinkam. Butelj je seveda takoj zgasnil dol in se jim verjetno po poti režal, da pa ne govorim, kako se je njim zdela pot in kaj so vse doživljale predno so prišle dol. V Sloveniji je takih butljev kar dosti. V tujini so mi mimoidoči vedno znali povedati korektne informacije, če pa niso vedeli pa so bili tiho. Pri nas pa, no ja, vsega sorte tovrstnih goved sem že srečal.

Tik pod vrhom Križa, levo pa že moj naslednji cilj, Stenar.

WP_20180708_11_47_35_Pro

Na Bovških vratcih, očak s svojo steno se lepo vidi, desno Kanjavec s svojima dvema vrhovoma.

WP_20180708_12_08_51_Pro

Čaka še ena zajla in naravni prehod …

WP_20180708_12_13_50_Pro

… in sem na vrhu. Malo počitka, malice, … nato pa naslednjemu cilju naprej. Opa!

WP_20180708_12_43_09_Pro

Hmmm… kaj to pomeni? Da ne morem naprej proti Stenarju? Saj to je edina pot naprej. Poizkusim. Ja, markacija…

WP_20180708_12_50_14_Pro

Ta skok me pripelje na nek greben, kjer pa ni več poti naprej. Pot gre sicer po opisu dol.

WP_20180708_13_08_11_Pro

A tukaj je pa bila je*a. Po tem krušljivem je bilo kar zoprno in malo nevarno.

WP_20180708_13_08_38_Pro

No, po tej kalvariji se priključim poti z Bovških vratc. Ja, nazaj bi moral iti in okoli. Ta pot je očitno opuščena, verjetno je že toliko splazena, da je ni bilo smiselno več obnavljati. Napak ne bi bilo, če bi npr. sivo prebarvali markacije, ki bodo sicer resda počasi zbledele in še bolje postavili kako obvestilo na vrhu Križa, kam se sicer gre.

Naprej! Spodaj eno od Kriških jezer, ki sicer, kar se mene tiče, niso kaj več od malo večjih luž. Nad njim Pogačarjev dom, zadaj pa seveda Trenta oz. Zadnjica.

WP_20180708_13_40_53_Pro

Pridem do odcepa za Stenar. Naravnost bom nadaljeval potem, sedaj pa levo in kaka slaba ura še do vrha Stenarja. Zgoraj seveda vse formalnosti: vpis v knjigo, malica, … Stenar, to je tisti, ki se s ceste Jesenice – Kranjska gora, pri Mojstrani vidi kot kaka torta ali kolač s češnjico na vrhu. 🙂 Razgled je bil sicer oblačen, soparen.

Začnimo z (dokaj) bližnjo Škrlatico, pred njo Dolkova špica, desno Rokav.

WP_20180708_14_53_06_Pro

Pogled čez dolino Vrat na Očaka. Lepo se vidita Kredarica in levo od nje Rž.

WP_20180708_14_53_35_Pro

Desno od njega, izpustevši Kanjavec, na sredi Pihavec, levo pred njim Bovški Gamsovec, zadaj za njima Špičje, levo od njega pa Zelnarice. Desno zgoraj od grebena Špičja pa, aha, pomaham, prijatelj Krn.

WP_20180708_14_54_06_Pro

Proti zahodu pa seveda Razor (s Planjo na levi) in Prisojnik na desni, spredaj pa ravnokar prehojeni Križ.

WP_20180708_14_54_37_Pro

Nazaj grede torej nadaljujem po poti proti Pogačnikovemu domu. Tam malo počijem a treba bo naprej, proti sedlu Planja. Malo črnih oblakov še, nič hudega…

WP_20180708_16_44_40_Pro

No, pa ravno ni bilo tako. Na poti proti sedlu se je spet začelo oblačiti in tik pred sedlom že bliskati in grmeti. No, pa smo tam. Po snežišču in tisti zaprti poti, ki sama po sebi seveda nista bila tako problematična, sedaj tisto kar nas v gorah ne bi smelo doleteti. Kaj pravijo: počepniti, odložiti rukzak in kovinske predmete stran od sebe, stran iti od železja, ki se je tik pred sedlom že začenjalo. Nevihta je bila… hmmm… niti še ne tako močna kot je v hribih lahko… recimo zmerno do srednje močna. Dosti pa, da ti povzroči malo nelagodja in, da sem pridobil odločilno zamudo.

No, je pa po njej vsaj pogled nazaj proti Kriškim jezerom razveselil! 🙂

WP_20180708_17_59_18_Pro

Za sedlom pa spust proti Vršiču. Vedel sem, da je ta pot sitna in krušljiva že navzgor (ko sem šel z Vršiča na Razor), toliko bolj je bila navzdol. Pa še kar mudilo se je. Tik pod Škrbino med Prisojnikom in Razorjem pa proti Vršiču.

WP_20180708_19_32_01_Pro

Po kaki slabi uri pridem do mesta kjer se neopazno odcepi brezpotje proti (bivši) Kranjski planini in potem bi lahko prišel po (neoznačeni) poti do ceste na Vršič, iz smeri Trente. To pot sem dobro poznal, saj sem jo uporabil že dvakrat (poleg omenjenega Razorja tudi ko sem šel na Prisojnik po delu Jubilejne), da sem si skrajšal čas dostopa in se izognil parkirnini na Vršiču. Svetlo je še bilo in v kake dobre pol ure bi prišel do ceste. A potem bi moral do Vršiča trapati po njej. Pot z Vršiča na drugo stran sem tudi poznal (s tega izleta), ker je dosti očitna bi jo v temi verjetno lahko sledil, sicer pa v skrajni sili spet po cesti (pot jo velikokrat križa). Naj torej zavijem proti Kranjski planini? Ne, saj bom do teme še prišel do Vršiča!

Kake 10 minut po tej odločitvi pridem do križišča kjer se odcepi za Slovensko na Prisojnik. Potem vzpon. Na ta (relativno dolg in strm) vzpon nisem računal. Pridem do križišča za Grebensko. Od tu naprej do Vršiča sem poznal. Kao … Pri odcepu za Kopiščarjevo pa zmanjka markacij oz. so bile v temi očitno slabo vidne. V nasprotno smer gre pot a se po kake petih minutah zoža, postane šibka in se izgubi. Kaj brezpotno raje ne bi. Naravnost gre pot a nobenih markacij. Vmes se je že kar stemnilo. Iskal sem jih z lučjo pa nič. Joj pa te markacije pri nas. Pot se povzpne na neko vzpetino. malo spusti in potem  izgine v ruševje. Hmmm, tu se bom še izgubil, če nadaljujem, križišče je le neki orientir. Če ne bi bilo nevihte bi še prišel.

Nič, lahko bi prespal tu, ker je bilo poletje in par sto metrov nižje kot pred kakim letom, dvemi na Kaninskih podih (oktober), ne bi bilo problema. A naslednji dan je bila, za razliko od takrat, služba. Nič, 112. Vedel sem, da ne bo kake hude reševalne akcije, bil sem največ kake 15 – 20 minut oddaljen od Vršiča, tam pa so kar štiri koče! In res, iz 112 so poklicali v Erjavčevo kočo in potem sem seveda komuniciral direktno z njimi, da so me locirali. Malo je bilo zapletov, poti in odcepov za razne poti, je tam po njihovih besedah, veliko. No, ko smo se sporazumeli, so prišli.

Ja, seveda, ona naravnost je bila prava in tako prispemo do koče. Tam pa sem seveda dal za rundo šnopsa. 🙂 Seveda sem se ob taki pomoči, čutil dolžen dati tudi za pir, a so me prehiteli. Malo se pogovarjamo, o tem ali onem, … mislim, kako mora ravno v hribih nanesti tema na službo in delo, … 🙂 Na koncu se seveda zahvalim za vse in poslovimo se.

Ker sem imel avto na tretjem ovinku vršiške, me je prijazna duša še zapeljala do tja. Res, tudi na tem mestu, bi se fantom z Erjavčeve koče rad zahvalil za vse!

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s