Enkrat v aprilu letos se odpravim na ferato pri kraju Labot (Lavamund) malo čez mejo na avstrijskem Koroškem.
Zvečer se zapeljem po štajerski avtocesti, pri Žalcu ven in naprej proti Velenju kjer sklenem prespati na parkirišču lokalnega Tuševega nakupovalnega centra ob glavni cesti. Ko se že pripravljam, da zaspim, se pripelje varnostnik. “Ne smete parkirati v varovanem območju!”, suho izdavi. Lahko pa kjerkoli okoli! Tako parkiram le dvajset metrov stran na nekem neoznačenem parkirnem prostoru. To ga je očitno zadovoljilo, saj ni več težil. Ali so pač predpisi butasti ali pa je šlo spet za malo tistega napenjanja mišic, ki je pri varnostnikih s komaj dokončano osnovno šolo, velikokrat pobranih direkt z Zavoda, to večkrat v navadi.
Zjutraj se potem odpeljem naprej do Dravograda in čez mejni prehod Vič. Za labotsko ferato (uradno Klettersteig Dreifaltigkeit – po cerkvici Svete trojice na vrhu) pa bi lahko skoraj rekli, da je slovenska, saj leži le par kilometrov za mejo oz. mejnim prehodom Vič pri Dravogradu. Ker tisti, ki prihajamo iz Slovenije (in nas ni tako malo), nismo pomembni, je smerokaz za odcep z glavne ceste postavljen le iz smeri notranjosti Avstrije. Tako, prišedši z naše strani, odcep zelo lahko zgrešimo, orientirja iz opisa (bivši kolodvor) pa tudi ni več, tam sedaj stoji neka bolj moderna zgradba. Pozorni moramo biti na majhen rumen planinski smerokaz “Klettergarten und Klettersteig Dreifaltigkeit”.
Kakorkoli že, opremim se in prečkam bivšo progo ter se začnem vzpenjati. Pristop je nalašč za tiste, ki ljubijo hitre dostope, saj traja le dobrih pet minut in že se znajdemo pod tamkajšnjim plezališčem, tam pa je, prišedši prvič, velika verjetnost, da porabimo za iskanje začetka ferate več časa kot za sam pristop. Treba je iti od plezališča na skrajno levo stran in se tam približati skali. Potem bomo uzrli zajlo.
Ferata spada v spodnji razred srednje težkih in na najtežjem mestu doseže težavnost C. Tu pa tam še kak B/C, ostalo pa je lažje.
Začetni vzpon je nekje A/B, mestoma B, do prve prečnice. Ta je trivialna (A) potem pa se začne zares. Čaka nas (slab C), vzpon po navpičnici, po skobah, ki so sicer kar narazen a vendar za avstrijske razmere le ne toliko. Potem nas čaka prečenje plate kjer je treba mestoma iti na trenje a kljub temu ne dosega več kot morda dober B. Nato pride ključno mesto, previs, ki zahteva nekoliko moči v rokah in kjer nam je v pomoč en samcat klin (dober C) in še vzpon po skobah (B/C).
Potem težave popuščajo in kmalu se znajdemo na gozdni potki po kateri v minutki ali dveh dosežemo vrh s cerkvico, ki naj bi jo konec 17. stoletja dal postaviti nek grof v zahvalo ker se je rešil iz turškega ujetništva. Sestop sledi po križevem potu na levi, ki pripelje zopet do opuščene proge, po njej pa potem nazaj do parkirišča.
Tam srečam še dva Slovenca, ki se tudi odpravljata gor in malo poklepetamo o tej in oni ferati. 🙂 Jaz si potem privoščim še malo malice nato pa še enkrat v steno. Pravijo, da je plezanje po tej ferati brez uporabe skob, kar jo mimogrede spremeni v D ali na ključnem mestu morda celo D/E ferato, test ali smo sposobni poseči po še kaki težji ferati.
Začetek seveda ni bil problematičen, težave pa so se pojavljale na ključnih delih. Navpične skobe mimogrede postanejo slab D, ključno mesto s klinom pa že morda D/E. No, brez njegove pomoči sem se res namučil. Sicer pa bi rekel, da to, še posebej če imamo za sabo kako vsaj nekoliko težjo ferato od te (Mojstrana, Boč), ni tako zelo težko in po mojem mnenju še ne pomeni zagotovila, da smo sposobni plezati kaj težjega od recimo D.
Povratek k avtomobilu in naprej. Pravzaprav je bil obisk te ferate le del mojega vikend potepanja po avstrijski Štajerski, čeprav sam Labot spada še pod Koroško. Predvsem, vinorodni Štajerski. 😉 Izhodišče za eno od vinskih cest naj bi bil kraj St. Ändra. Kraj s takim imenom se nahaja nekoliko severenje od Labota. Krenem proti njemu.
Cesta se iz Labotske doline povzpne do kraja St. Paul kjer sem prvotno imel namen obiskati tamkajšnji samostan a je bil aprila še zaprt. Tako peljem naprej. Kmalu se na desni pokaže pogorje Golice (Koralpe), na levi pa Svinje (Saualpe). Slednja, oz. njen najvišji vrh, Ladinger Spitze (2079 mnv), je bil moj prvi enodnevni hribovski izlet v tujino. To pa zato ker je moja želja povzpeti se nanj, izvirala še iz osnovnošolskih časov ko smo mulci gledali karto Slovenije na steni učilnice za zemljepis, na kateri se je videl tudi del Koroške, in se režali: “Ha, ha, gora Svinja!” 😉
A ko pridem v St. Ändra in se peljem še malo naprej, se izkaže, da to ni to. Ugotovim namreč, da je kraj s podobnim imenom tudi na avstrijskem Štajerskem in je odcep zanj že neposredno pred Labotom, gledano z naše strani.
Peljem nazaj. Pred mano na desni Peca! Aha, enkrat bo treba na njo še z avstrijske strani po ferati. Tik po Labotu torej zavijem levo in se prepustim Garminu. Ta me res pripelje do tja, od tam pa se zapeljem proti Kitzecku oz. vasici Kreuzegg, blizu katere je parkirišče, ki je izhodišče za vzpon na bližnji Demmerkogel (671 mnv).
Z njega je prav lep razgled: na eni strani na Kozjak pa na Golico in del Karavank ter na drugi na vinorodno gričevje spodnje avstrijske Štajerske. Dol grem po drugi poti, zraven katere naj bi stal ‘grösster Klapotetz der Welt’ 😉 a je od ubogega klopotca, ki ga je očitno nekaj podrlo, ostal le par metrov visok steber.
Potem se po Sausaler Weinstrasse zapeljem do Kitzecka, kjer upam, da bo kljub temu, da ni bilo niti glavne turistične niti vinske sezone, odprt muzej vina a sem se motil. S Kitzecka se zapeljem nazaj po vinski cesti in se spotoma ustavim v eni od tavern kjer se lahko degustira vino oz. kot jim Avstrijci pravijo ‘Buschenschank’. Tam poskusim neko lokalno vino za katerega mi pravi natakarica, da se ga najbolj splača. Ker sem malo slabše govoril nemško me vpraša od kod sem. No, ugotoviva, da sva rojaka kajti tudi ona je Slovenka, ki pač dela čez mejo. 🙂
Odpeljem se še v bližnji St. Florian kjer je bil gasilski muzej tudi že zaprt, bila pa je še odprta pozno-romanska cerkev Sv. Florjana, ki pa je tudi vredna ogleda. Potem se odpeljem proti Grazu, ki sem ga še nameraval obiskati naslednji dan. Tam najdem primerno mesto za prespati in sicer na parkirnem mestu pri pokopališču v enem od predmestij. Ne, nič niso mrtvaki kaj rogovilili ponoči. 😉 Po ogledu oz. bolje rečeno sprehodu skozi Graz (kjer sem sicer že dostikrat bil) naslednji dan, čez Šentilj nazaj domov.
GORNIŠKO-POPOTNIŠKI BLOG 