FURLANKA NA GRADIŠKO TURO

Enkrat konec marca sem za ogrevanje v novo sezono sklenil iti na Gradiško turo po Furlanovi poti, ki sem jo imel že dolgo v načrtu, hkrati pa se je tudi kar nekaj časa izogibal. Na Gradiški Turi sem bil že dvakrat, a vedno sem čez skalo (čez katero je speljanih sicer tudi kar nekaj alpinističnih smeri) izbral desno lažjo pot in se nazaj vračal čez Plaz. Tokrat sem se po tej lažji poti vrnil.

Opis in podcenjevanje

Furlanova pot na Gradiško turo je do pojava prve ekstremne ferate avstrijskega tipa (Gonžarjeva peč) veljala za najtežjo zavarovano pot v Sloveniji. Res, gledano samo v strogih mejah naše državice, saj se nekatere resnejše, proti katerim je t. i. Furlanka skoraj šala, nahajajo že samo streljaj onstarn meje. No, pravzaprav Furlanka res ni kak bav bav, a to lahko napiše nekdo, ki je prej vendarle imel za sabo že kako vsaj toliko ali pa še malo težjo ferato v tujini. Vseeno jo je treba vzeti resno in tudi ravno za popolnega začetnika ni. To, da se nekateri v ferato, ki po zahtevnosti sodi že nekje v spodnji razred srednje težkih ferat, podajajo brez čelade in varovanja (celo v smeri navzdol, kot sem prejšnjič, ko sem bil tam videl) je kot prvo samo slovenski fenomen, kot drugo pa to ni nobeno herojstvo ali pogum, ampak navadna bedarija! Dokler se pač ne bo kdo razlepil …

Pristop

Zjutraj se torej pripeljem v Vipavo, se zapeljem po cesti višje do Gradišča in do parkirišča. Od poti, ki se začne pri smerokazih, se najprej odcepi pot levo proti Plazu, potem desno proti cerkvici Sv. Miklavža, naravnost pa  je potem še dobrih 10 minut proti razcepu obeh poti na Gradiško turo. Na razcepu vidim, da so smerokazi obnovljeni, a iz njih je izginila oznaka težavnosti. Še več, desna pot, ki je sicer res manj zahtevna, a za kakega začetnika oz. vrtoglavca še vedno lahko problematična, se je iz zahtevne (kot je prej lepo pisalo) prelevila kar v lahko. No, pristojni zamislite se malo … Kajti če je ta lahka, je Furlanova pa samo ‘malce težja’ a ne … pa ajd bodo trume pohodnikov, ki po možnosti še jeklenice niso držali v roki, začele lezti po njej gor. Brez ustrezne opreme seveda …

Ferata

Grem torej v levo, še slabih deset minut in sem pred jeklenicami. Začetek Furlanke je kar strm in verjetno najtežji del. Tega bi mirno lahko ocenil s kake B/C. Potem se pot malo umiri in zopet nekoliko manj strmeje vzpne (nekje B) in že sem na lesenem razglednem balkonu sredi poti. Čezenj je en tram tako nerodno položen (kdo bi ga pričakoval?), da je zaradi njega to morda še najbolj nevaren del poti … Pristojni, saj ni potrebno, da se vsak tretji spotakne ob njega, a ne! Za mano pride parček, malo poklepetamo, potem pa gresta ona dva naprej, jaz pa še malo uživam v pogledu na Vipavo in Vipavsko dolino. Potem tudi jaz sestopim z balkona in nadaljujem.  Za mano je potem plezal italijanski parček, katerega močnejši del se mi je od daleč zdel podoben Putinu. 🙂

Pot se nadaljuje naprej po nekakšnem žlebu, se za kratek čas obrne v desno, nato pa pride na greben. Naskok nanj je malo zoprnejši (dober B morda), a čeprav je greben kar izpostavljen in se z višino oži, se hkrati tudi vedno bolj polaga, tako da mu vendar, tehnično gledano, ne bi pripisal več kot A/B. Po njem še nekaj lažjih jeklenic (največ A/B) in sem na stičišču z manj zahtevno potjo. Razgled sega sedaj že vse od reberniških avtocestnih tunelov do Čavna in naprej.

Do vrha Gradiške Ture

Do vrha pa je še nekje dobrih 45 minut. Pot je potem seveda lažja, a čisto sprehod tudi ni. Na poti je tu pa tam potrebno preplezati še kak lažji (-I) skalni skokec. Na vrhu razgled seže do Triglava, ki pa edini od Julijcev moli izza Javorniške planote, levo od nje Kraški rob pa Golaki (od koder sem imel pred kake par leti res veličasten razgled na skoraj pol Slovenije, Furlansko nižino in vsaj Furlanske, če ne še kaj več, Dolomite) pa naprej Čaven in vse do Gorice in naprej. Kompletna Vipavska dolina torej! Na vrhu poklepetam s parčkom z balkona, pridružita pa se nam še Italijana. Za ‘Putina’ se izkaže, da je Tržačan, ki je za silo govoril malo slovensko. Pogovor seveda o hribih, izletih …

Naprej do Abrama

Ko odidejo naprej, še malo posedim in potem krenem še sam. Smer: Abram. S skale se spustim na drugo stran v gozd. Iz njega potem pridem na jaso in do smerokazov, ki jim sledim. Vreme je bilo lepo, pot in okolica tudi. Do gozdne ceste so markacije lepo špilale, ko pa z nje zopet zavijem v gozd pa se začnejo težave.

Tablica, ki z glavnega kolovoza kaže pot, je tako majhna in skrita, da jo mimogrede zgrešiš – nepotrebno trapanje v breg naprej in izguba nekje 20 minut! Naprej po poti – slabe, nesledljive markacije. Na delu, kjer je bil del gozda posekanega pa sem se sploh zamudil še kake 15 minut. Tako sem za pot od vrha Gradiške ture do Abrama porabil najmanj dobre pol ure več kot bi sicer. Od zadnjega prečkanja ceste so bile markacije zopet boljše in končno pridem do Turistične kmetije Abram.

Grem notri, se usedem in naročim jedačo (točno se ne spomnim, kaj). No, parček zraven mene pa je mislil, da mora cela oštarija poslušati njune zakonske, partnerske (whatever)… zdrahe. Ne da sta se drla, ampak enostavno tako na glas govorila, kot bi mislila, da morajo to vsi slišati, kajti njun ‘wannabe filozofski slog prepiranja’ je nekaj posebnega in ona dva sta faci ali kaj? 🙂 Najprej se presedem na drug konec, potem pa ugotovim, da pravzaprav ne bi bilo kaj dosti narobe, če bi šel ven na sonček. Tako hladno kljub marcu in kake 1000 višincev spet ni bilo. V tej oštariji malo traja, da dobiš, a dobiš le. Okoli kar nekaj Italijanov seveda.

Nesrečni abramski medved

Ja … treba je bilo iti pogledat tudi tistega depresivnega medota v kletki. Z živalmi se da velikokrat nekako ‘pogovarjati’, z mislimi, pogledi, energijami … kakorkoli. No, ta ni bil kaj dosti ‘zgovoren’. Kot bi hotel reči: ‘Pustite me, vsega imam že dosti!’ Zanimivo, da nekateri česa takega ne smejo imeti doma (zgodba z medvedkom Srečkom), kar je seveda prav, drugi pa očitno lahko.

Ta abramski medved naj bi bil (poudarek na ‘naj bi bil’ saj nekateri pravijo, da to ni res in naj bi ga privlekli kar direktno iz gozda) sirota, najdena v bližnji vasi pri vinogradu in bi poginil, če ga ne bi ‘rešili’. Glejte, v naravi vsako leto, toliko in toliko živali (in seveda mladičev) predčasno pomre. To je za nas ljudi, vajene (ali morda že razvajene) višjega standarda, kruto, a tako pač je v naravi. Za živali je to normalno. Kam pa bi prišli, če bi tekali po gozdu in reševali vsakega takega mladiča, ki bi ga lahko potem kar vsak imel na vrtu v kletki? Se je morda kdo od zagovornikov takega početja vprašal, a ne bi bilo morda bolje za mladega medvedka, da pogine, kot pa da takole zaprt preživi vse svoje življenje? Ja, da je navajen že od majhnega, da je zaprt? V sebi ima vseeno lovske in zverske gene ‘svobode’! Kako bi bilo s človekom, če bi ga od malega zaprli v kletko in bi tam preživel celo življenje? Poleg tega bi tudi ta medo lahko romal v kako zavetišče za divje živali, kot je tisti Srečko. Tam imajo verjetno vsaj malo večji ograjen prostor, kjer se lahko živali prosto gibljejo.

In nazaj

Odpravim se nazaj. Nazaj grede je pot še slabše označena in za nekoga, ki še nikoli ni bil tam in ni prišel naprej grede iz iste smeri, popolnoma nesledljiva. Ko pridem nazaj, se ne spustim mimo kapelice in čez Plaz, temveč se vrnem na vrh Gradiške ture ter se najprej spustim po poti pristopa nato pa pri stiku ferate z lažjo potjo, krenem po slednji, to je tisti, ki je spodaj neupravičeno označena kot lahka. Meni se seveda, razen nekaj izpostavljenih delov in jeklenic tik pred spodnjim, že omenjenim razcepom, ni zdela težka, a vseeno je začetnik, še bolj pa nekdo, ki ga je morda strah višine, sploh ne bi smel podcenjevati. Da ne govorimo o vrtoglavcih.

Vrnem se do avta in se zapeljem v Vipavo. Tam si najprej v trgovini kupim nekaj za jesti in pa seveda tradicionalni pir, se usedem na klopco v bližnji park in tam v miru prigriznem. V lokalu na glavnem trgu še sladoled, nato pa se še malo sprehodim po Vipavi, do izvirov Vipave pa zgoraj po vasi, obiščem tudi cerkev. Ljudi je bilo kar veliko, ne samo Italijanov, dosti tudi Slovencev!  Po ogledu Vipave pa domov z vtisi o še enem lepem izletu.