Na začetku lanskega novembra (točneje, drugi dan Vseh svetih) sem šel na Krn. Pozno poletje, ki se je začelo nekje v sredi oktobra in končalo nekje sredi novembra, je to dopuščalo brez potrebe po zimski opremi. Po prejšnjih treh oblačnih in meglenih izletih, je bil ta za vikati lep!
Vožnja do izhodišča
Zvečer se odpeljem preko Škofje Loke, po Poljanski dolini, skozi Cerkno in pri Straži zavijem na cesto Idrija – Most na Soči. Peljem, peljem nato pa … no na prejšnjem hribovskem izletu, sem skoraj dobil srno v avto, tokrat pa se je pred mano na cesti znašel nič manj kot sam Gospod Jelen! Ta bi bil še bolj nevaren, če bi ga nagazil, a sem ga pravočasno zagledal. A kako je bil lep. Kakšno veličastno rogovje! 🙂
Prispem v Most na Soči, se zapeljem proti Tolminu in mimo Kobarida, čez Napoleonov most ter na parkirišče za Slap Kozjak. Tu in v Drežnici je lahko zjutraj direndaj, zato zavijem nazaj proti Kobaridu in proti Tolminu. Kolikor se spomnim, sem se odpeljal čez most pri Kamnem, zavil desno in se potem utaboril na nekem makadamu ob Soči.
Zjutraj se zapeljem nazaj v Kobarid ter spet v Drežnico, kjer po malo iskanja najdem parkirišče. Bojazen o direndaju je bila odveč, saj tam ni bilo žive duše. Tudi pozneje na poti ne, prve ljudi, ki pa jih na pravzaprav idealen jesenski dan (praktično brez oblačka) ni manjkalo, sem srečal šele pri zaprtem Gomilščkovem zavetišču tik pod vrhom. Ob jutranji zori torej startam, moj cilj pa se lepo koplje v njej.
Proti začetku Poti Silva Korena
Ob poti. Krasji vrh in greben naprej.
Tam, kjer se pot priključi cesti iz Drežnice, ni bilo čisto jasno kam, a vendar najdem pot naprej proti Bivaku na Črniku. Matajur se že vidi.
V bližini bivaka (do tja slabi dve uri od izhodišča) je ta lepi izvirček.
Kratek počitek pri bivaku in naprej. Od tam ni daleč do začetka zavarovanega dela poti, ki pa še ni Pot Silva Korena. Čez melišče je bilo zaradi načete poti malo problematično, potem pa so se začela varovala. Začetek strm potem se položi. Malo varoval, malo hoje. Pot je vseeno zelo izpostavljena in krušljiva, zato je potrebna previdnost. Pač pa so razgledi vedno lepši. Pogled na Stolov greben (levo, desno za njim Muzci) in Polovnikov greben s Krasjim vrhom (desno, za njim Kaninsko pogorje).
Po kake slabih dveh urah od bivaka pridem do križišča pred začetkom poti Silva Korena. Tam krajši počitek z malico. Zadaj se je videlo že kar nekaj. Kaninsko pogorje, desno pa Viš in njegovo pogorje.
Proti Drežnici, Posoški dolini in Matajurju, v ozadju Dolomiti.
Pot Silva Korena
Začetek Poti Silva Korena (pot naj bi se imenovala po goriškem alpinistu, ki je ravno tukaj na Krnu omahnil v smrt) je nezavarovano lažje plezanje po mešanici krša in trave. To je tudi eden od delov poti zaradi katerih ta pot nikakor ni priporočljiva v mokrem. Pogled na prehojeni greben.
Po prihodu na greben se čez nekaj časa začnejo varovala.
Pot sama ni ravno najlažja, čeprav tudi ne spada med najtežje zavarovane visokogorske poti (kot npr. Hanzova, Kopiščarjeva …) pri nas. Po težavnosti bi bila nekje primerljiva s Slovensko na Mangrt. Morda je nekoliko bolj izpostavljena a krajša in po mojem mnenju tudi bolje zavarovana. Lestvi, ki se pojavita nekje na približno treh četrtinah poti, sta po moje še najmanjši problem. Glavni problem sta krušljivost (čelada!) in izpostavljenost na večjem delu. Tudi samovarovalni komplet je priporočljiv in, glede na zavarovanost, tudi uporaben.
Tik pred zavetiščem pod vrhom grem mimo nekih vojnih ostankov. Pri zavetišču prvič srečam ljudi, večina jih je verjetno prišla po lažjih poteh. Tu je jesensko sonce lepo grelo, če je že bila celotna pot bolj v senci. Od zaprtega zavetišča se usmerim proti vrhu. Srečam očeta z otrokom, se pozdravimo, nato pa slišim: “Oči, zakaj ma pa ta čelado?” 🙂 Foter je seveda vedel: “Zato ker je tam, kjer je on šel zelo težko. On je prišel po tisti poti, ki sem ti jo prej pokazal …”
Čudoviti razgledi na vrhu
Na vrhu so bili razgledi na takšen idealni dan, fantastični! Res se ne spomnim, kdaj so nazadnje bili tako krasni! Za grebenom Stola in Muzci so Dolomiti, desno pa kompletni Zahodni Julijci. Med Kaninskim in Viškim pogorjem se vidi tudi Montaško in tista najvišja špička v sredini je seveda Kralj zahodnih Julijcev osebno.
Pogled proti Notranjski in Primorski. Točne vrhove bodo prepoznali tamkajšnji poznavalci, bi se pa moralo videti tja do Snežnika (sredina levo zadaj?) in Učke (sredina desno zadaj?), pred njima Nanos, Golaki, Špičasti vrh …
Pa še enkrat Matajur, zadaj pa se zaradi megle ne vidi morje. V resnici se je nekoliko videlo, slika meglice malo povečuje.
Za Stolom in Muzci pa Dolomiti. Najbolje se vidi Antelao (najvišja špička levo zgoraj od Muzcev), levo nad Stolom nekje pa nezrazito, Pelmo in Civetta. Kompletna kraljeva družina torej, le kraljica se je nekje mudila … 😉
Spet proti morju …
Še proti našim Julijcem: na sredi najvišja Mangrt in Jalovec, desno od njega Mojstrovke in Vršič.
Od Vršiča naprej, Prisank, Razor, Škrlatica in kar je še tistih hribov okoli Kriških jezer in seveda skrajno desno Očak!
Naprej od Očaka pa pred njim bohinjske in tolminske gore, za njim pa najprej Karavanke, kjer se vidi najprej Stol pa Obir nato pa kak cm, dva dolg greben Košute in Olševo. Sledijo Kamniške Alpe, katerega glavni greben je nakopičen v tisti bunki, malo bolj izrazit je desno od nje Kalški greben.
Pogled proti Krnskemu jezeru.
Nesrečna Batognica
Sosednja Batognica pa, kot da me vabi k sebi (levo Vrh nad Peski, ki ima zgleda pravo ime 🙂 ) in seveda ne morem reči ne, posebej zaradi dogodkov na njej med prvo svetovno vojno. Batognica je bila med prvo svetovno vojno prizorišče spopadov med italijansko in avstrijsko vojsko, ki sta skopali mnogo rovov in z minskimi eksplozijami poskušali uničiti druga drugo. Hmm, zveni znano z nedavnega obiska v Dolomitih, le da je bilo tam še veliko huje. Vseeno je zaradi eksplozije, ki so jo Avstrijci naštimali Italijanom, dobesedno odneslo vrh gore, kar se vidi na sliki.
Spustim se torej proti Krnski škrbini. Tam zasledim prve ostanke vojne. Granata in nekaj kar je videti kot kos lafeta kakega topa.
Po izklesanih stopnicah se vzpnem …
… mimo kavern in utrdb. Kaj je vse morala prestati ta gora …
Tako pridem na vrh.
Za razliko od Krna tu ni bilo žive duše. Od tu je seveda lep pogled proti sosedu.
Sestop
Odpravim se nazaj, zaradi slabih markacij pa ne najdem takoj poti do stopnic in Krniške škrbine, tako da moram malo improvizirati. Ker me je zaradi zgodnjega mraka že priganjala ura, se s škrbine kar takoj odpravim nazaj proti Drežnici. Do tja pa nobenih smerokazov. Najprej sledim logični poti po grebenu, a ta vodi na Planino Sleme. Potem malo improviziram na pobočjih Krna in pridem do križišča za Kuhinjo in Drežnico.
Usmerim se torej proti slednji, pot pa vodi pod senčnimi pobočji Kožljaka, kjer bi lahko bila v tem času že kaka poledica, a bojazen je bila zaman. Lep pogled nazaj na Krn.
Od tod pridem nazaj v gozd. Lepe jesenske barve …
… in skoznje pogled nazaj na Krn.
Zaključek prečudovitega izleta
Krasnega jesenskega dne, ki ga slike ne morejo dovolj dobro pričarati, je bilo počasi konec in nad Matajurjem se je sonce že bližalo svojemu zahodu.
Na drugi strani pa je Krn žarel v lepih barvah … Prečudovito.
Počasi pridem nazaj do ceste proti Drežnici. Mrači se že, zato sklenem iti kar po njej. Po tako lepem izletu in toliko vtisih ne morem in ne morem skreniti pogleda od ‘prijatelja’. “Jaz bom tukaj še dolgo, ti pa le srečno hodi koder te bo še vodila pot!”, ga slišim. “Pa še kaj pridi!”, se oglasi še od vojne izmučena Batognica …
Tam onstran Stola in Matajurja, v Furlanski nižini, še zadnji žarki čudovitega dne.
Po cesti potem nazaj do Drežnice in skoznjo do parkirišča. Hodim tam mimo, kjer sem se zjutraj narobe peljal proti Drežniškim Ravnam. Na pumpi ob glavni cesti mimo Kobarida si privoščim tradicionalno pivo in sladoled na palčki, saj v mestu verjetno nimajo več tistega ta pravega. Eden lepših izletov, ki bo ostal v spominu še dolgo.
GORNIŠKO-POPOTNIŠKI BLOG 