V nedeljo zjutraj se zbudim v avtu, v Kranju, nekje na Primskovem. Trgovine še niso bile odprte, tako da sem zajtrkoval in nakupil vse potrebno šele v Kranjski gori, kjer se trgovina odpre že ob sedmih. Potem pa naprej: Rateče in malo pred Trbižem Na Žlebe (Sella Nevea, za tiste, ki ne vedo 😉 ). Malo po vrhu prelaza pa parkiram na manjšem parkirišču ob cesti in se odpravim po njej do kabinske žičnice za Rifugio Giberti t.j. izhodišče za poti po italijanski strani Kanina.
V Gilbertiju jutranja kava, 1.50 EUR. Tisti mali italijanski espresoček. Ponavadi je 1, največ 1.20 EUR. OK, v hribih je morda dražje, lahko pa tudi, da so me spet po italijansko nategnili saj cenika ni bilo nobenega. Potem pa pot pod noge in proti mojemu cilju – ferata Divisione Julia, ki vodi na Kanin z italijanske strani. S slovenske sem na njem že bil.
Vzpenjam se proti sedlu Bela Peč, na njem pa mimo stare vojaške utrdbe, levo in skozi tunelček. Pot se nadaljuje po kaninskih pobočjih še kake 45 minut, do odcepa za ferato oz. Kaninski ledenik. Naprej pa gre pot proti bivaku Marrusich.
Po odcepu je še kar nekaj hoje navkreber do začetka ledenika. A ko sem prišel tja, od njega ne duha ne sluha. Zimsko opremo sem nosil zastonj! Kar je od njega ostalo je namreč samo še snežišče, ki konec avgusta očitno že izgine kadar je bila zima skopa s snegom. Vseeno pa seveda velja zimsko opremo tam imeti, nujna je nekje do julija, avgusta ali celo septembra, odvisno od ‘radodarnosti’ minule zime.
Tako se do prvih jeklenic ferate prebijem po melišču. Levo je odcep za težjo prosto plezalno pot Via delle Cenge, ki pa jo raje prišparam za drugič. Ko si nadevam opremo, srečam Italijana. Ko povem, da sem iz Slovenije, pravi, da sem tu praktično že doma. 😉 On gre potem naprej, jaz pa za njim.
Težavnot ferate je C. Najtežja je na začetku. Začetni, praktično navpični vzpon ob zajli je po moje že kar dober C. No, če bo šlo tako naprej bo pa kar trda. 😉 A ferata se počasi mehča. Zavije v desno. Tu je še en težji del, skozi nekak kanalček a se mi zdi lažji od prejšnjega. Bolj je ozek in zoprn kot težek. Ta in še nekaj zahtevnejših delov naj bi bili C a meni se ne zdijo več tako zelo težki čeprav lahki tudi niso. Na koncu se težavnost spusti nekje do A/B in že sem na mejnem grebenu in naši markirani poti!
Tam nadaljujem desno. Še kake 10 – 15 minut in sem na vrhu. Tam srečam dva Slovenca, ki sta prišla po Ta visoki rosajanski in malo razpravljamo o poti, katere drugi, težji del čaka tudi še mene. Potem oddideta navzdol po poti za katero pravita, da gre nazaj v Rezijo od koder sta štartala. Mislim, da je to Rosalba Grasselli, ki me tudi še čaka.
Pomalicam in se spustim nazaj v smeri od koder sem prišel. A seveda ne grem nazaj po ferati, temveč se usmerim naprej proti Prevali. Mimogrede za mano prideta Italijana, ki sta tudi prišla po njej in ki se hočeta spustiti nazaj po Via delle Cenge, ki se malo naprej v smeri proti Prevali tudi priključi grebenu. Vprašata kam se pride pa pravim, da nazaj na izhodišče ferate, da pa je pot zelo težka. “No, če sta izkušena…”, dodam. Pravita, da bi tudi ona dva rada prišla do Prevale. To bo pa naprej, pravim! No, pozneje sem se prepričal da bi verjetno bila izkušena!
Pa nadaljujemo v tisti smeri. Več ali manj smo hodili skupaj. Med potjo vidim lep trop kozorogov. Tako počasi pridemo do odcepa za Dom Petra Skalarja, ki kolikor vem kljub ponovnemu zagonu žičnice, še zdaj ni zrihtan.
Ko pridemo do mesta kjer se pot začenja spuščati proti zgornji postaji kaninske žičnice pa Italijana nepričakovano zavijeta proti Prestreljenikovemu oknu. Tokrat pa jaz nisem vedel točno poti. Pravita, da se tudi tam pride na Prevalo. Pa se vzpenjamo proti oknu, čaka nas nekaj zajl in ko pridemo tja se z njega odpre pogled na italijansko stran. Vpišemo se v knjigo. V knjigi je bil vpisan nekdo, ki se je zmotil in vpisal z datumom naslednjega dne. “Torej bo prišel jutri!”, zaključi eden od Italijanov! 😉
Potem gremo po zajli naprej. Vidim tudi tablo z opisom ferate. Ahaaa, a to je ta nova ferata, ki so jo odprli na Kaninu! Gre za zelo lahko (v glavnem A, eno mesto A/B) a zelo izpostavljeno ferato. Kaj naj rečem,… samovarovalni komplet zaradi izpostavljenosti priporočljiv. Sploh za otroke, saj naj bila ferata (ob spremstvu staršev) primerna tudi za njih. Skoraj ves čas poteka po razmeroma široki polici, enkrat samkrat se kolikor se spomnim spusti po nekih skobah (ali pa dvigne če gremo v nasprotno smer). Primerna je za začetnike, celo za prvo ferato, za učenje osnovnih feratnih prijemov, uporabo kompleta,…
Jaz kompleta sicer nisem vlačil še enkrat ven iz rukzaka, Italijana pa sta ga nosila. Ferata se na koncu priključi poti na Prestreljenik z zgornje postaje žičnice. Od tam kratek sestop potem pa na levo proti Prevali. Teren pod sedežnico je nekoliko smotan, skalnat, treba je paziti. Potem se pot spusti še po bregu navzdol in pridem na Prevalo, kjer stopim zopet nazaj v Italijo. Skušam si predstavljati kako sta bili smučišči na naši in italijanski strani včasih nepovezani. Žičnica, katere zgornja postaja je na Prevali, spodnja pa pri koči Gilberti, je verjetno tista, ki so jo morali zgraditi za povezavo.
Proti koči se usmerim in ko pridem tja, je seveda zadnja žičnica Na Žlebe že davno odpeljala pa tudi temni se že. Malo pod zgornjo postajo pa,… ha, no ta dva Italijana pa sta neumorna! Nočno plezanje v steni Bele Peči! Vsaka čast! 🙂
Kaka dobra urica in sem pri avtu! Tam je seveda padel pir iz zaloge. Je pa bil nek nizozemski, ki mi je verjetno ostal še z nedavnega potovanja. Devet procentov alkohola kar je pomenilo nekako kot bi dva navadna spil. Ni sicer isto oz. je efekt še rahlo močnejši. 😉 Joj, kako se bo pa sedaj vozilo domov… V Trbižu so bile vse gelatterije že zaprte. Sladoled ponavadi kar zbistri glavo po pivu po turi, ki je ponavadi za povrh še na prazen želodec in še po fizičnem naporu. Nič, treba ga bo na avtocesti kupiti.
Peljem torej proti Ratečam in ko pridem čez mejo,… joooj, kake 200 – 300 metrov naprej – policija! Odločno še pravočasno zavijem na črpalko na levi strani ceste in nazaj v Italijo. 🙂 Ha, kje bo sedaj najbližje? Čez Korensko sedlo? Še vedno blizu policije. Čez Predel in Vršič bi bilo daleč naokoli. Odločim se za Ljubelj. Malo pred Trbižem torej na avtocesto proti Avstriji. Vinjeta mi je od potovanja še veljala! V Avstriji se ustavim na prvi pumpi in tam sladoled, da se zbrihtam. 😉 Potem pa malo pred Beljakom ven in mimo Baškega jezera (Faaker See), Podrožce in skozi Bistrico (Feistritz, to je tam kjer se odcepi cesta za Medji dol in za izhodišče na Stol z avstrijske strani) na Ljubelj ter potem lepo domov.
GORNIŠKO-POPOTNIŠKI BLOG 