Zjutraj se zbudim v Levantu in takoj odrinem na železniško postajo, od koder se peljem v Riomaggiore, prvo mestece na t.i. Sentiero Azzurro. Na poti na postajo se ustavim v Bar Levanto Di Rezzano na Corso Roma. No, ta bar je pa za pohvaliti. Prijazno osebje, dober kofe, za italijanske razmere v redu porcija. Lepo. Pohvala na Google Maps!
Že na postaji srečam Slovence, pa na vlaku tudi dva, pa v skoraj vsakem mestecu na poti tudi. Invazija Slovencev na Cinque Terre! Res je, da je bilo med prvonovemberskimi prazniki.
Po kake 20 minutah se pripeljem v Riomaggiore. Vsako od petih mestec ima svojo postajo, vlaki iz La Spezie na eni in Levanta na drugi strani so frekventni (v povprečju nekje na vsake pol ure), skoraj vsi ustavijo na vseh petih postajah. Ena vožnja, med poljubnima dvema postajama, stane 2 EUR.
V Riomaggioru bi seveda lahko takoj štartal proti naslednjemu mestecu a je vsako mestece zase vredno ogleda. Do starega dela mesteca vodi s postaje cca. 150 metrov dolg tunelček. Ob glavni ulici Via Colombo so seveda nanizane trgovinice, lokalčki, bari,… turizem skratka!
Ogleda je vredna gotska cerkev Janeza Krstnika (Chiesa San Giovanni Battista).
Notranjost.
Razgled na mesto s trga izpred nje.
Razgled na mestece. Zgoraj levo: komunikacijski stolp nad Colle Del Telegrafo.
Od tunelčka proti morju pa majhno ribiško pristanišče.
Po tunelčku se odpravim nazaj na postajo od koder v drugo smer nameravam začeti pohod po Sentiero Azzurro, a… presenečenje! Odsek do Manarole, najbolj znameniti in najbolj obiskani del poti, znan kot Via dell’Amore (ni treba prevajati 😉 ) je zaprt! 😦 Nevarnost padajočega kamenja… Ah, ne mi reči, da ni denarja za obnovo oz. par zaščitnih mrež saj tu toliko zaslužite s turizmom…
Tako se do drugega mesteca, Manarola, pripeljem z vlakom.
Tudi na drugi strani poti – zapora.
Tudi od tamkajšnje postaje vodi v staro mesto tunelček. Po glavni cesti (Via Discovolo) v hrib pridem do gotske cerkve Svetega Lorenza (Chiesa di San Lorenzo).
Pogled na pisane hišice starega mesta…
… in Via Birolli, ki vodi v pristanišče.
No, zdaj pa naprej po Sentiero Azzurro, lepo do Corniglie…
… pod strmimi skalnimi klifi.
Vraga! Tudi pot Manarola – Corniglia je zaprta!
Res ne znajo drugega kot samo služiti s turisti, da bi pa kaj uredili, investrali – to pa ne. Puščajo propadati. Denarja da ni, mi ne bo ne bo nihče rekel. Ja, seveda če ga pa poberejo razne mafije in lokalni skorumpirani politiki.
Ko se mora folk mora peljati z vlakom namesto peš bomo pa še tam zaslužili. Ne, ne sedam jaz na take fore. Enostavno sem se do Corniglie peljal brez karte. Oškodoval nisem nikogar, tako kot ne bi, če bi bila pot odprta.
Pogled na Corniglio iz Manarole.
Po prihodu iz postaje v Corniglii pa me čaka 365 stopnic na poti do starega mesta. Pridem mimo romanske cerkve Svetega Petra (Chiesa di San Pietro).
Notranjost.
Pot do naslednjega mesteca gre od te cerkvice naravnost, jaz pa vendarle zavijem še malo v samo središče. Na osrednjem trgu se nahaja kapelica L’oratorio dei Disciplinati di Santa Caterina.
Pogled iz Corniglie proti Alta Via, na levi zgoraj je vasica San Bernardino. In…
… saj me bo kap: pot naprej proti Vernazzi je odprta! Čakajte, čakajte kdo si je pa to dovolil. Turiste je ja treba za*ebavati… To se ne bo dobro končalo… Kakšna predrznost! 😉
Pogled s poti nazaj proti Corniglii.
Za razliko od prvih dveh zaprtih poti, ima pot od Corniglie do Vernazze že bolj ‘hribovski’ karakter. Pogled s poti na prej omenjeno vasico San Bernardino.
Po prečkanju ceste se pot vzpne za kake 200mnv, obkroži rt Prevo in se začenja spuščati proti Vernazzi. Na levi stolp gradu Castello Belforte.
Pogled naprej proti Punta Mesco, med Monterossom (zadnje mestece) in Levantom. Nekaj se je pripravljalo na dež a si je tudi premislilo. 😉
Čeprav me je večer že priganjal, se povzpnem na grad. Razgled na mestece in bližnji hrib…
… ter na obalo in pot naprej proti Monterossu…
… pa na pristanišče.
Da sem ujel stolp cerkve Svete Marjete (Chiesa di Santa Margherita), sem moral pod mus zajeti še marele in drevo, saj bolj levo nisem mogel stopiti ker je potem samo še morje. 😉
Po glavni cesti cesti Via Roma iščem kje se nadaljuje pot naprej proti Monterossu,….
… da potem ugotovim, da bi se lahko na njo povzpel direktno od cerkve.
Pot Vernazza – Monterosso je najdaljša (cca. 2 uri), kondicijsko najbolj zahtevna pa tudi izpostavljena na določenih delih. Za kolikor toliko pohodnike sicer ni sile, previdnost pa je na nekaterih delih le potrebna.
Je pa bilo že blizu mraka tako, da je bilo treba biti malo previden predvsem pri spustu do Monterossa. Nekje na poti sem srečal parček, ki se je spuščal v obratno smer proti Vernazzi. Tam je bilo kar strmo, upam da sta srečno prišla kljub že kar temi.
Jaz sem ob spustu proti Monterossu malo tipal, malo zahajal v mraku a nato le prišel. Tik pred Monterossom grem mimo tele špilje.
Za ogled Monterossa je bilo že prepozno. Tako kot prejšnji dan, sem vanj prišel v temi zaradi pač že zgodnjega mraka v tem letnem času (1. november).
Iskal sem trgovino za pir, seveda kako drugo od tiste kjer so me prejšnji dan hoteli nategniti. Tudi druge trgovine imajo podobno foro, da pivo vzeto od nekod drugje v trgovini stane dražje. A sedaj sem za foro že vedel. Tam kjer sem ga kupil, so imeli drage cene v hladilni omari tik ob vratih (kar prvo opaziš ko stopiš notri 😉 ) in polovico nižje spodaj na polici v notranjosti, daleč od oči. Na blagajni me še vpraša če sem ga vzel s police. Ja, ne skrbi… sem že poučen! 😉
Da bi še kaj po restavracijah hodil, ki morajo tam biti še posebej drage (pa še v vsaki drugi te kaj nategnejo), mi pa res ni bilo…
Pa če imajo pico ali pa ne. 😉 No, obvezen sladoled je še sledil preden sem se z vlakom peljal nazaj v Levante.
Ko smo že pri ribiških vasicah pa še skok v Genovo, ki sem jo prišparal za nazadnje.
Najprej turistična klasika: glavna ulica Via Garibaldi (na UNESCO seznamu) posejana z renesančnimi in klasicističnimi palačami.
Pa stari del Genove, ki je sicer izven glavnih promenad labirint rahlo zanemarjenih uličk, in ki nudi še gotsko katedralo pa Doževo palačo (tudi Genovska republika je bila znana pomorska sila tako kot Beneška), staro pristanišče, rojstno hišo Krištofa Kolumba (če verjameš da je bila ta 😉 ),…
Turistov v starem mestu se sicer ni drenjalo toliko kot v npr. Benetkah, za ne ravno visoko sezono pa jih je nekaj kar bilo.
No, če gremo malo ven iz turističnega centra in sploh hrumečega centra Genove, točneje če se z vlakom zapeljemo do postaje Genova Sturla in se sprehodimo do obale pa pridemo do predela mesta imenovanega Bocadasse, bivše ribiške vasice, sedaj dela Genove, ki ne samo po ribiški preteklosti temveč tudi izgledu močno spominja na kako od mestec v Cinque Terre.
Turista tu, vsaj začetek novembra, nobenega. Predvidevam, da jih je, glede na nekaj lokalčkov v bližini, v visoki sezoni nekaj več a kake pretirane sile po mojem ne more biti.
Zraven je cerkev Svetega Antona Padovanskega.
Pogled od nje na predmestje Genove.
Pogled izpred gradu na hiše in cerkev.
Še pogled iz druge strani zaliva.
GORNIŠKO-POPOTNIŠKI BLOG 