Parco Nazionale delle Cinque Terre je eden najbolj znanih nacionalnih parkov Italije (bolj so morda, vsaj pri nas, znani le še Dolomiti). Ime ‘Cinque Terre’ izhaja iz pet obalnih mestec (včasih ribiške vasice), ki se nahajajo zahodno od mesta La Spezia, in ki z okolico spadajo v ta park. Ker so bile do zgraditve proge Rim-Genova dostopne le preko morja, so bile dolgo časa zaostale in neznane. Potem pa se je žal počasi začelo: turizem! Naval turistov tja do nekje osemdesetih, devetdesetih let prejšnjega soletja še ni bil tako grozen. Potem pa vse hujši! Tam je bila gužva tudi okoli prvega novembra lani, torej že močno izven glavne sezone, ko sem bil tam
Obalo, kjer so pozneje nastale vasice, so naseljevali že v starem veku, saj so se takrat v zavetje skal, klifov in skrith zalivčkov, prebivalci zatekali pred barbari in vojskami. Znamenite gradnje npr. obzidja, utrdbe, cerkve,… pa so povečini nastale v srednjem veku. Glavni prhodek je včasih bilo ribištvo, danes pa je seveda turizem, v tersah nad mesteci pa gojijo tudi trto (znano je tamkajšnje vino), limone ter olive. Leta 1997 je bil park vpisan v seznam svetovne kulturne dediščine pri UNESCO. Cinque Terre so leta 2011 prizadele poplave (ravno ko sem bil prvič v Liguriji in jih ravno zaradi tega nisem mogel obiskati) in poleg velike materialne škode zahtevale tudi šest življenj. Podrobneje o vsaki vasici v naslednjem postu.
Za prvi dan sem izbral t.i. Sentiero Rosso ali Alta Via delle Cinque Terre, ki se začne v Portoveneru in konča v Levanteju, poteka pa nad vsemi petimi vasicami. Hmmm…’Alta Via’ (visoka pot), ki doseže najvišjo točko na 815 mnv. 😉 A za Ligurske Apenine, ki dosežejo najvišji vrh na nekaj čez 1800 (Monte Maggiorasca, 1809 mnv) je to že kar nekaj. 😉 Poleg tega pot v kondicijskem smislu nikakor ni za podcenjevati. Nominalno traja nekje cca. 10 ur, višinska razlika po poti pa znaša že kar lepih 1150 mnv. Posledično na njej kljub turističnim množicam v mestecih pod njo ni pretirano dosti ljudi.
Zjutraj se zbudim v Portoveneru, pričaka me lep sončni vzhod (žal je slika le tega tudi med izgubljenimi) kot tudi nekaj slik s te poti npr. pogled na La Spezio, globoki pogledi na mesteca Cinque Terr spodaj,… Teh pogledov resnici na ljubo ni veliko saj so mesteca zaradi varnosti morala biti dobro skrita pred očmi sovražnika, prihajajočega od zgoraj.
V Portoveneru najprej na jutranji kofe.
Ah, spet ti Italijani, ki se prerivajo ob šanku in vrivajo v vrstah pred blagajno in se zdijo pri tem sami sebi tako pomembni. Kdo pa si sploh ti? Turist pač… žal najnižja klasa v Italiji… jah, od tistih ne bodi ga treba brez katerih bi tukaj še vedno životarili ob ribištvu in socialnih podporah…
Portovenera (ki formalno še ne spada v Cinque Terre) se spomnim še iz iz obiska Ligurije leta 2011. Pot (podroben opis v knjigi Lonely Planet: Walking in Italy) se začenja na osrednjem trgu Piazza Bastreri in se vzpne ob gradu. Od tam pa prečudoviti pogledi na Alpi Apuane v Toskani (žal med izbrisanimi slikami). Pot se nadaljuje naprej in pripelje na cesto. Izmenjujeta se pot in cesta do vasice Campiglia. Ob poti pogled na Monte Castellana.
Vmes prispem do čudovitega razgleda.
Campiglia je tipična sredozemska vasica z osrednjim trgom in cerkvico, nekoč verjetno osamljena, danes turistična a tu zgoraj za razliko od spodaj, ni pretirane sile.
Od nje je (približno še enkrat toliko kot od začetka do nje) do prelaza Colle dell Telegrafo cca. 1h30. To je eno od izhodišč za vandranje tam okoli (zato sem od Campiglie naprej že začel srečevati nekaj ljudi) saj na njega prispe cesta iz La Spezie, na drugo stran pa se spusti proti Riomaggiore (prvo od petih mestec). Naj omenim, da je dostop z avtomobilom v vseh pet mestec prepovedan. Po eni strani razumljivo… Tu pa je tudi razcep planinske poti. Naravnost se nadaljuje Sentiero Rosso, proti obali pa se spustimo proti obalni Sentiero Azzurro. Nadaljujem seveda naravnost.
Po kake 15 minutah mi komunikacijski stolp, ki se prikaže na vrhu bližnje Monte Verrugoli, da vedeti od kod tako ime prelaza, ki sem ga ravnokar zapustil. Po kaki slabi uri pridem na sedlo Valico La Croce.
Nadaljujem po gozdu mimo jame ob poti ter mimo prazgodovinskega monolita (cca. 100 metrov s poti). Iz znanih razlogov slike ni, je pa pogled od zgoraj na Punta Buonfiglio pod katerim leži drugo od peth mestec – Manarola.
Sedlo Cigoletta dosežem kako uro in pol od Valico del Crocce. Tu sem približno nekje nad tretjim mestecem, Corniglia in nekje na pol poti do Levanta. Ker se mudi grem kar naprej. Problem ni bil v tem, da poti (s postanki vred) ne bi zmogel v enem dolgem poletnem dnevu a takrat okoli prvega novembra so bili dnevi že kar kratki. Malo naprej je križišče kjer se moja pot začne viti okoli doline potoka Rio Vernazzola. Pogled na Monte Baudara.
Od tu naprej se ne spomnim, da bi srečal še kakega človeka. Opozorilo ob poti. Bi bilo fino, če bi stalo še kje na začetku poti. K sreči je bil ponedeljek.
Pot potem doseže najvišjo točko ob vznožju Monte Pertuso. Na sam vrh vodi pot a sem jo očitno zgrešil. Tako ali tako ni bilo časa. Že se spuščam proti cestnemu prelazu Fonte Drignana in na poti do njega ujamem gozdno cesto.
Od prelaza se spusti planinska pot do četrtega mesteca – Vernazza. Tu bi lahko prekinil in se spustil a še je malo dneva da grem naprej. Od prelaza naprej sledi vzpon in spust po obronkih Monte Castello proti glavni cesti.
Tukaj je očitno divjal kak požar.
Pogled na Monte Castello, tik pred prhodom na glavno cesto proti Levanteju.
Od prihoda na glavno cesto je treba kake dobre 15 minut trapati po njej, če bi nadaljeval do Levanteja pa še cca. enkrat toliko. V somraku pa se mi vsaj ponujajo lepi razgledi.
Potem se od ceste odcepi potka, ki pripelje do lepe romanske (tudi romarske) cerkvice, Santuario della Madonna di Soviore (12. st., ena prvih še stoječih v Liguriji). Da, zgodaj se je že delala tema, tako, da sem tu moral zapustiti pot in se spustiti do zadnjega mesteca Cinque Terr, Monterosso al Mare (slaba ura do tam, do Levanta, kjer se Alta Via uradno konča pa bi imel še slabi dve uri).
Ker pa je bila cerkvica odprta, sem pokukal še notri. Notranjost je baročna.
Do Monterossa (pravzaprav od njega do cerkvice) vodi dokaj udobna mulatjera, romarska pot. Kapelica ob poti.
V Monterossu se pot priključi na mestno ulico, Via Roma. Tam je bila trgovinica firme CRAI in ker sem mislil, da naslednji dan (1. november ko je tudi v Italiji praznik) ne bodo odprte trgovine (seveda so bile, še posebej v turističnih Cinque Terre), stopim notri, da bi nabavil nekaj za po poti naslednjega dne. Poleg tega, da sem dobil samo še včerajšnji kruh ter da me je na delikatesi prodajalka nategnila za cca. petino več salame kot sem naročil (ja, saj je vprašala če lahko a če bi rekel ne, bi bila pa gotovo po italijansko užaljena – ta turist, nebodigatreba bo mene kle je*al), mi je druga prodajalka pri blagajni zaračunala še vrečko, ki je nisem vzel. Ko sem ugotovil še, da so mi pivo zaračunali skoraj enkrat dražje ker sem ga vzel iz hladilnika namesto s police, sem zagnal halo.
Prišel je poslovodja, ki je rekel, da lahko zamenjam, če priznam, da je bila moja napaka. Ja, seveda priznam. Kreten, si pa mislim na tihem. Italijanski ponos in prepucavanje namesto da bi takoj rekel da. Ali pa tudi ne. Kot ga je pač volja… Pri tem so se vsi obnašali kot da nič ni! Denar za nevzeto vrečko sem dobil nazaj brez kakršnegakoli opravičila. Kaj se ima ona za opravičevati! Bi še službo zgubila! Plačana je, da goljufa turiste ne pa, da se jim opravičuje.
Aja, poslovodja pa mi je ob moji pripombi, da je pir pač pir ne glede od kod, navrgel, da sem pač v Cinque Terrah. A v Cinque Terrah sem? Ja, oprostite, da sem sploh prišel k vam. Verjetno ste bili prej kot revni ribiči brez teh zoprnih turistov bolj srečni. Doma sem se po mailu pritožil na podjetje CRAI, seveda nobenega odgovora, kaj pa lahko pričakuješ od Italijanov. Zato sem na Google Maps napisal svoje mnenje o tej trgovini, videl pa sem, da nisem edini, ki je imel probleme z njo. Takim privoščim, da propadejo!
Po piru (pa še ni bil ne vem kaj, neka znamka iz Val d’Aoste) in sladoledu (ja, tam se ga najde še tudi tik pred prvim novembrom) se napotim, do postaje tam pa na vlak do La Spezie. Ko tam pridem iz železniške postaje, bi človek pričakoval neko avtobusno postajo. Nič. Grem do glavne ceste, tam je bilo nekaj postajališč a nobeno do Portovenera. Sprašujem ljudi na poti proti centru. Bili so prijazni in nekako sem z njihovo pomočjo prišel do postaje, na čisto drugem koncu, od koder je ravno odpeljal avtobus in sem moral še slabo uro čakati do naslednjega. Potem pa seveda nisem imel vozovnice, voznik jih ni prodajal. Pri nas, kjer v Ljubljani nekateri od njih zmotno mislijo, da je kontrola nad plačevanjem v njihovi pristojnosti, bi me poslal dol, tam pa je pač peljal naprej. No, kontrole ni bilo in srečno sem se pripeljal do Portovenera. Od tam sem se potem zapeljal do Levanta kjer bi bilo pravzaprav najprimerneje pustiti avto že danes in morda štartati iz Riomaggioreja na Colle del Telegrafo in bi se ob prezogdnjem koncu ture iz Monterossa le še z vlakom zapeljal eno postajo.
Naslednji dan pa še obisk vseh pet mestec spodaj oz. t.i. Sentiero Azzurro. Od tam se mi kaj dosti slik ni zbrisalo, vsaj tistih pomembnih, ne… 😉
GORNIŠKO-POPOTNIŠKI BLOG 