Po koncu vandranja po Oksitaniji, sem se napotil nazaj proti domu. Prespal sem nekje na avtocesti med Narbonneom in Montpelierjem, zjutraj pa me je obiskala policija. Pregledali so dokumente in preiskali so avto. Veliko sem potoval po Franciji, a do sedaj Francozi praktično nikoli niso kaj ustavljali in pregledovali. Italijani npr. so, a so jih v glavnem zanimali dokumenti, švercal pa bi lahko karkoli, Nemci npr. tudi, a ti so znali pa kar detaljno pregledati avto. Tudi ko sem še z interrailom potoval, nonšalantni Francozi niso nikoli kaj gnjavili s kakimi dokumenti, Nemci pa velikokrat. No, napadi novembra 2015 so očitno vse spremenili. So pa celo angleško govorili tekoče, bili pa prijazni kot vedno vsi, ki so me kdaj pregledovali.
Potem peljem naprej skozi Provanso, kjer sem (ker je tam dolina Rone in ravnina) malo peljal izven avtoceste. No, Provanso bo tudi treba kdaj še enkrat obiskati. Potem pa na avtocesto in do kraja Antibes ob Azurni obali. Obiskal sem Picassov muzej, a ta me razočaral, ker je bilo njegovih del vsega recimo 20, ostalo pa so bili drugi avtorji, bolj ali manj (vsaj meni, ki nisem baš ekspert za umetnost) neznani. Pred Dalijevim muzejem v Figuerasu se lahko samo skrije. Kot se spomnim iz svojih interrailovskih časov, je Picassov muzej v Barceloni boljši.
Peljem se naprej mimo Nice, pri mestu Ventimiglia (benti familja 🙂 ) prečkam mejo z Italijo, prespim tam nekje v Liguriji na avtocesti, zjutraj pa se peljem proti Genovi. Skrbelo me je, ker se je ravno, kak teden ali dva prej, porušil tisti most pri Genovi. A obvoz je bil, saj gresta od Genove proti Padski nižini dve avtocesti. Celo zastojev ni bilo ne vem koliko. Bilo je konec avgusta in glavnina Ferragosta je bila očitno že mimo. 🙂
Čez Padsko nižino se peljem spet po stranskih cestah, nato pa mimo Brescie in proti Lago d’Idro, nad katerim se pne ferata, ki sem jo nameraval obiskati. Vse do kraja Vesta, do koder pelje cesta po vzhodni obali jezera. Tam parkiram.
Za ostale dni dopusta sem imel v Italiji v načrtu dvoje: tole ferato (nekako spada še v področje ferat ob bližnjem Gardskem jezeru) ter vzpon na Monte Adamello. Prvo mi je uspelo, drugo pa sem zaradi slabega vremena moral opustiti.
Bilo je že pozno popoldne in moral sem se malo podvizati, da me ne zajame tema. Stvar sicer ni predolga. Sama ferata kako urico, skupaj s pristopom in sestopom pa slabi dve uri. Ni pa lahka! Ima pa veliko zasilnih izhodov, ki seveda lahko služijo tudi kot vhodi, tako da se da težjim delom (D) tudi izogniti (opis). Gre pa formalno za dve ferati (Fregio, Ginestre).
Izhodišče. Gremo desno.
Sledimo napisu ‘Ferrate’.
Mimo odcepa za vojaške rove iz 1. svetovne vojne, ki jih lahko spotoma skočimo pogledat, sam nisem imel časa.
Dostop ni tako dolg, kot se zdi po slikah (dobrih 15 minut).
Pri smerokazu ‘Ferrata del Fregio’ pa levo. Težak začetek lahko obidemo, tako da še naprej sledimo smerokazu ‘Ferrate’
Začetek je (podobno kot na naši Mojstranski rdeči, katera je v najtežjem začetnem delu nekako primerljiva) kar takoj že ključno mesto. Uradno D, a bi morda le rekel slab D. Teren je sicer navpičen, a prilično dobro razčlenjen.
Morda je tale previs najtežji.
Proti koncu najtežjega dela je že C/D.
Pot potem pride na greben in se nadaljuje pod njim ter do zasilnega izhoda (ali pa vhoda, če se hočemo izogniti začetnemu delu) komaj preseže A.
Pogled na Lago d’Idro.
In sedaj? 🙂
Začetek drugega dela …
… je nekje B/C …
s kratkim C/D na koncu.
Tretji del se začne z nekje C-jem, …
… nadaljuje z A-jem.
Četrti in zadnji del prve ferate pa se začne z A-jem, pred njim je zasilni izhod, od konca lahkega začetka pa gre pot samo še naravnost …
… in se takole po dveh nizih skob (C, dva previsa) povzpne …
… do razgledne točke s pogledom na Vesto, …
… jezero …
… in okoliško skalovje.
Tako, ferata Fregio je za mano, sedaj pa proti drugi ferati, Ginestre
Križišče: sestop ali nadaljevanje. Do druge ferate seveda lahko pridemo tudi direktno z izhodišča, ne nujno čez prvo.
Vhod v ferato Ginestre.
Ta ferata je krajša, a v povprečju težja od prve, čeprav je tudi tu najtežji del D. Poteka v glavnem po prečnici, kar meni osebno sicer ni ravno po okusu.
Za začetek pa se vzpnemo poševno (C).
Tik pred zasilnim izhodom, lahko bi rekli tudi odcepom lažje variante (največ A/B do konca) postane stvar še malo težja (C/D).
Po njem pa se, po krajšem B, začne glavni del, nekoliko daljša prečnica (D).
Ponavadi imajo kratkonogi in nizko rasli na feratah večje probleme kot dolgini, še posebej kjer so skobe bolj daleč narazen, v prečnicah pa tudi kadar so daleč od zajle. Posebnost te prečnice pa je, da so skobe zelo blizu zajli, kar pa, enkrat za spremembo, bolj ustreza kratkoraslim feratarjem, ki jim je morda ta prečnica celo C/D, medtem ko je za ostale bolj nerodno (D).
Proti koncu se stvar zopet začne vzpenjati (C) …
… nato pa se po skobah (B) …
… povzpne do dvozajlnega mostička (A/B).
Do izhoda nas čakajo še zaključne skobe (B/C) in sledi sestop.
Sestopna pot pelje mimo vseh zasilnih izhodov. Kot rečeno, lahko vsak del ferate obiščemo samostojno oz. se izognemo pretežkim (ali pa manj zanimivim) delom.
Spominsko obeležje ob poti.
Pogled na hribe okoli jezera Idro.
Tam kjer sem kupil obvezen sladoled po turi, skočim še na Wifi in ugotovim, da bo z mojim Monte Adamellom, kar se tiče vremena, težka. Lepa morata biti dva dneva, naslednji bi še pogojno bil, še naslednji pa ne. Prenočim nekje na poti od jezera Idro do Trenta.
Naslednje jutro se ustavim za jutranji kofe v oštariji ob cesti in ob srkanju le-te, s terase lahko občudujem tole goro. Pozneje preberem na netu, da gre za Monte Garzolet, na njo pa vodi celo kar težka Via Ferrata Rino Pisetta (E, čeprav le en odsek, ki se ga da obhoditi, sicer D/E).
Naslednji dan preživim v Trentu, malo oddiha od dolge poti. Tu sem sicer že dvakrat prej bil in sem si zato ogledoval manj znane stvari.
Abbazia (Badia) di San Lorenzo. ‘Opatija (abbazia po it.), ki je včasih tu stala, je bila porušena za časa fašizma.
Še od zadaj.
Jeremijeva palača (Palazzo Geremia).
Dantejev spomenik, ki so ga v Trentu postavili konec 19. stoletja, ko je bil Trentino še pod Avstro-Ogrsko, kot simbol italijanske kulture te pokrajine.
Sprehod po mestnem središču.
Naslednje dni bo torej slabo vreme in zadovoljiti se bom moral s pohodniškimi cilji okoli Trenta.
GORNIŠKO-POPOTNIŠKI BLOG 