Enkrat v septembru sem šel na Monte Coglians, najvišji vrh Karnijskih Alp in mejno goro med Italijo in Avstrijo. V petek zvečer vozim skozi Ziljsko dolino ter v Šmohorju na parkirišču Špara zaspim. V zgornjem nadstropju stavbe je sicer tudi policija kar me ne moti, še bolje, ker se človek bolj varnega počuti. Zjutraj prižgem malo radio in pozajtrkujem. Med jedjo pa pride k meni eden od prodajalcev, ki so zgodaj zjutraj že prišli delat v trgovino, ki je sicer bila še zaprta. Potrka na okno. Najprej je nekaj rekel, kar nisem čisto razumel. Jel sem mu razlagati, da sem tukaj pač prespal in bom takoj šel. “Nein, nein, das ist kein Problem … aber … die Polizei schläft oben!” 🙂 Hmm, sem imel preveč na glas radio? “Und sie habben mich gefragt, wer ist das”, nadaljuje, “und ich habe ihnen gesagt: ich weiss nicht, ich kenne ihm nicht!” 🙂
No ja, pozajtrkoval sem do konca potem pa se spokal. Hmm, kaj bi bilo v Sloveniji. Človek se je verjetno zafrkaval. V Sloveniji bi verjetno kratko malo rekli, naj spizdim! 🙂 Ta dan sem preživel v Avstriji, nato pa se zvečer preko Plockenpassa zapeljal proti Tolmeču, nato pa me je Garmin še pred njim usmeril proti Comegliansu, blizu katerega sem tudi prespal.
Zjutraj se zbudim in ob zvokih ene od italijanskih rock postaj (mimogrede, avstrijski izbor radijskih postaj, ki je eden najslabših v Evropi, se po prestopu avstrijsko-italijanske meje drastično poboljša, kot noč in dan), pozajtrkujem in nadaljujem. Proti Forni Avoltri, kjer se odcepi cesta proti Koči Tolazzi (Rifugio Tolazzi). Spotoma seveda še jutranji kofe. Oštir me vpraša, kam. Ko pravim, da kar na Monte Coglians, pravi, da je to pa kar naporno. Ej, ne poznaš me ti, si mislim. 🙂 V Forni Avoltri moram še vprašati domačinko za pot in že se peljem proti omenjeni koči. Aha, tukaj je ta kraj Collina, po kateri se imenuje Creta di Collina, eden od vrhov v pogorju namembne gore, Monte Cogliansa. In končno prispem do koče, kjer parkiram.
Pogled proti Cogliansu.
Levo Monte Canale, desno zadaj Seekopf / Monte Capolago.
Še pogled proti Dolomitom, čeprav le Furlanskim (Dolomiti Pesarine) z najbolj dominantno Monte Cimon, skrajno desno pa Monte Serra.
In gremo. Po poti 144. Slabi dve uri do obmejnega Lago Volaia / Wolayersee in koče Lambertenghi-Romanin.
Pogled z višjega proti zgoraj omenjenim ‘Dolomitom’, skrajno levo se sedaj jasneje vidi Monte Pleros, desno pa se prikaže ena od Terz, Terza Media.
In naprej proti Wollayersee, do katerega je s parkirišča slabi dve uri
Rifugio Lambertenghi-Romanin tik pred jezerom.
Vznožja Seekopfa.
Wolayer See s kočo na avstrijski strani.
Seekopf.
Jaz pa se napotim mimo jezera na avstrijsko stran in moram, do vstopa v mojo smer, hoditi še kake 45 min. v hrib po poti 403 do sedla Valentin Törl. Tam je križišče za Rauchkofel (običajna pohodna pot) na eno stran in Monte Coglians na drugo stran po (s tega izhodišča) dveh kar zahtevnih smereh: Koban – Prunner Weg (zelo zahtevna) in Weg der 26er (izjemno zahtevna). Drugo, Slovenci bolje poznamo – ferata D težavnostne stopnje.
Prvo, na katero sem jaz namenjen, kljub ‘samo’ zelo zahtevni oznaki (v zgornjem razredu poti te vrste), ni za podcenjevati. Stvar je nekje težavnosti kake Mrzle gore in do stika obeh poti tudi nekje tega karakterja, če odštejemo, da je delno tudi zavarovana. Na dokaj izpostavljenem terenu se izmenjujeta zavarovano (do A/B) in nezavarovano plezanje (do I+). Po tem nas čaka, dokaj izpostavljeno in tudi s kar polno drobirja, prečenje do stika obeh poti. Na tem delu se, ob obilnih zimah, lahko zadržuje sneg še tja v zgodnje poletje. Po stiku obeh poti nas čaka še ferata do vrha (A/B, s kakim delom B).
Najprej pa nas čaka stolpič, katerega del se vidi na spodnji sliki (zadaj Seekopf).
Stolpiču, ki je v glavnem zavarovan, se da tudi izogniti s hojo po melišču okoli, a zakaj pravzaprav bi? 🙂 Predstavlja tudi dober preizkus: če imamo tu težave, je morda bolje (za Weg der 26er pa obvezno) kar obrniti in se po melišču vrniti nazaj.
Z vrha …
… sledi spust na melišče.
Še prej pogled proti Wolayer see, z Wolayerkopf na sredini …
… in na sosednji Rauchkofel.
Po prečenju melišča, kjer se tudi odcepi Weg der 26er pa zares.
Prosto plezanje, kot rečeno, nikjer ne presega I+. Pri nekaterih opisih naletimo na oznako II- ali celo II, a mislim, da pot nikjer ni tako težka. Je pa izpostavljena!
Zavarovani deli (zajla se malo slabše vidi) ne presegajo težavnosti B.
Pot je v tem delu dobro markirana.
Malo bolj navpičen vzpon.
Še zadnje jeklenice in …
… stopimo na prečno pot, ki nas bo pripeljala, do stika z Weg der 26er.
Tehničnih težav do tja ni več, je pa treba na tem delu izredno paziti, saj je pot izpostavljena ter močno nastlana z drobirjem.
Desno, pogled proti osrčju Visokih tur: najvišja (delno zasnežena špička) na desni je Grossglockner, skrajno levo zadaj pa Grossvenediger.
Po stiku z Weg der 26er postane pot spet zavarovana, …
… a zopet ne preseže težavnosti B.
Malo ugibam, kje je skupina Avstrijcev, ki je šla za mano, iz plezalnega dela pred prečenjem, sem jih videl na stolpiču. Verjetno so šli po Weg der 26er.
Pot tu, za nekoga vajenega težjih ferat, postane dolgočasna, od stika traja še kako dobro uro.
Vrh se že vidi. Vidi se tudi, da je v megli in z razgledi ne bo nič.
Pot je markirana z rdečimi pikami.
In vrh!
Razen tega, da sem pozvonil z zvoncem, na njem nisem imel kaj prida več iskati.
Zato kar sestopim.
Pot na italijanski strani je slabše markirana in tako se ne znajdem ravno točno. Pridem do križišča, kjer se odcepi pot proti Rifugio Marinelli in Plockenpassu. Pot gre še naprej, a ni označena. Hmm … Grem naprej, čeprav se mi je smer zdela sumljiva. Kje se odcepi za Sentiero Spinotti in nazaj do Wolayer Seeja? Sledi še odcep proti Collini. V skrajni sili tudi to, čeprav bi moral potem po cesti trapati do avta pri Rifugio Tolazzi. Grem nazaj do prejšnjega križišča. Potem pa malo nazaj proti vrhu zagledam one Avstrijce. Stojijo in gledajo. Grem nazaj do križišča za Collino. Od tam gre pot nekje v mojo smer, a spet nobenih smerokazov. Po Spinottiju sem sicer šel gor že pred šestimi leti, a tega je dolgo in ničesar se ne spomnim. Takrat vidim, da se premaknejo tudi Avstrijci. Potem me prehitijo, ko se tik pred zavarovanim delom ustavim, da malo prigriznem.
Spinottijeva pot tudi v spustu, nekomu, ki je vajen zavarovanih poti, kjer je treba prijeti še kako skalo, ne predstavlja večjih težav.
Celo lesene stopnice so narejene čez nekoliko strmejši del.
Še megla se je razkadila. 🙂
V zgornjem delu je pot nekoliko strma in tu pa tam je treba poprijeti za kako skalo (I-). Spodaj pa je lepo zavarovana, konča (ali pa začne v smeri vzpona) pa se z lestvijo.
Tam zopet pridem do malo pred Rifugio Lambertenghi-Romanin, kjer se zopet usmerim na pot pristopa. Pravzaprav, sem si od lestve malo skrajšal pot čez skale direktno do sestopne poti, po kateri v cca. dobri uri pridem do avta.
Tam pir iz zaloge. Bil je Forst. Južnotirolski. Ne, ni me prepričal. Zanimivo, da so italijanska piva slaba ravno od tam, kjer bi človek pričakoval, da bodo najboljša: Alpe in severne province, ki pravzaprav niso toliko italijanske. Najboljša pa so ravno piva, ki prihajajo iz ‘prave’ Italije: Moretti, Poretti, Peroni, sardinjska Ichnusa …
Odpeljem izpred Rifugio Tolazzi. Pri kraju Comeglians, kjer sem naprej grede prespal pa nagazim na jazbeca. Že prej mi je en prečkal pot. Ustavim, kjer se je dalo in grem nazaj pogledat. Žival seveda mrtva. Smilila se mi je, seveda. Z nogo sem jo porinil s ceste, da ne bi še kdo nabasal nanjo. Ko se vrnem v avto seveda 112 (kar pa so tam karabinjerji), ker sem imel škodo tudi na avtu. Oh, lahko bi se v italijanščini pomenil pa so me kot tujca (tuja številka) prevezali na prevajanje: “Od kod ste, kateri jezik pa govorite” pa naprej prevezovanje do operaterja … Saj prav, da imajo prevajanje za tujce a to je trajalo italijansko dolgo. Pogovor je potem potekal tako, da je nekdo prevajal med mano in operaterjem. Da bi se vsaj direktno z nekom v angleščini pogovarjal. No, pa sem končno povedal kaj hočem in vse opisal.
Karabinjerja sta potem, iz sicer ne več kot 5 minut vožnje oddaljene postaje v Comegliansu, sicer razmeroma hitro prišla. Pogledala škodo, iskala dlake. “Pelle, pelle”*, je govoril in svetil z lučjo v podvozje, no pa je dve ali tri le našel. Ta drugi, nekoliko bolj močnejše postave, si je med postopkom eno pripalil. 🙂 Potem običajen postopek, dokumenti, … bila sta prijazna in korektna. Na koncu še prvi: “Possiamo vedere l’animale?”** Oni močnejši pa z nekoliko gromkim glasom: “Dove la bestia!”*** 🙂 Bila sta nekako kot Bud Spencer in Terence Hill. 🙂
Postopek je bil končan, ona dva sta šla gledat beštijo , 🙂 jaz pa naprej. Avto je bil še vozen. Kljub korektnosti postopka pa so Italijani pozabili poslati zapisnik in fotografije na zavarovalnico, tako da sem imel nekaj težav dobiti zavarovalnino. No, na koncu so, na mojo intervencijo, vse poslali meni na mail, jaz pa na zavarovalnico, potem ko mi je že zavrnila zahtevek in sem se na to pritožil. Potem so odobrili. Ah ti Italijani …. 🙂
V eni naslednjih vasi, se ustavim še na sladoledu, ki so ga še imeli ob nekje 23h, potem pa domov. No, lep vikend izlet, začinjen najprej z dogodkom v Avstriji pri šparu v Šmohorju, potem pa še s to beštijo. 🙂 Kljub temu je bil izlet čudovit.
*Dlaka, dlaka!
**Lahko vidimo žival?
***Kje je zverina?
GORNIŠKO-POPOTNIŠKI BLOG 