Prvi vikend julija se zjutraj zapeljem v Kranjsko Goro in parkiram pri jezeru Jasna, na zadnjem parkirišču, preden se od glavne vršiške ceste odcepi pot ob Veliki Pišnici. Moje izhodišče pa je sosednja dolina Male Pišnice oz. struga le te. Hodim po produ, malo na eno pa na drugo stran, kakor ocenim da je lažje. Ker pot NI markirana, se je treba znajti zgolj s pomočjo krajšega opisa in občutka za orientacijo.
Kje je odcep iz struge?
Pozoren sem na pot, ki se bo dvignila iz struge. To tudi vidim, a se mi zdi prekmalu in ni tako strma, kot naj bi po opisu bila. Tako nadaljujem še naprej, struga se začne ožiti in ožiti, vidim še eno šibko potko, ki je bolj strma, to grem raziskat, a po določenem času ne gre več, saj bi se lahko samo še zaplezal v zelo krušljivem terenu. Previdno se spustim nazaj. Nadaljujem še naprej, potem pa se struga že tako zoži, da je na trenutke treba že prav previdno hoditi po robu skal, se jih oprijemati, … Pot se zopet za trenutek dvigne, a spet spusti … skratka, to ne bo to. Morda bi bilo nadaljevanje primerno za kake oboževalce canyoninga oz. česa podobnega … 🙂
Grem nazaj, edino ona prva je potem še lahko. Pa grem pogledat in res za ovinkom se nadaljuje in res postane dosti strma. Upam, da grem prav. Ne bi bilo tako enostavno spustiti se nazaj po njej. Pot je na trenutke krušljiva pa tudi treba je kako skalo malo potipati (tehnično sicer nič posebnega). Proti koncu pa je en zelo krušljiv in po moje najbolj nevaren del (a tudi edini res nevaren na vsej poti), kjer je treba po krušljivem malo poplezati nad globokim prepadom. Po možnosti, brez da bi se ustavil, saj lahko na pesku hitro zdrsneš. Ker so bile stopinje že narejene, jim je bilo najbolje slediti. Ko zgoraj potem vidim, da se pot res nadaljuje levo v gozd in postane tudi lepo vidna, si oddahnem. To je to, na pravi poti sem.
Do lovske koče in naprej
Sledi kaka slaba ura prijetnega sprehoda po gozdu in po skoraj ravnem. Grem mimo priključka zgornje zaprte poti. Ko pridem do zgornjega prodišča Male Pišnice, se potka začenja izgubljati in to je znak, da je treba nadaljevati po njem. Čakam, kdaj bom v daljavi videl lovsko kočo, namesto tega pa najprej naletim na – kopalca, edinega človeka na poti (seveda do priključka na vršiško pot). No, tu v tej divjini pa res ima mir. 🙂 Pove, da je do koče še kake 5-10 minut. Res sem potem kmalu tam. Celo vpisna knjiga je. Vpisov je resda par na dan, a vendar pot ni tako osamljena, kot se zdi. Razgled na Mojstrovke in Slemenovo špico je fantastičen. Lepo je tukaj in človek bi tu kar še ostal.
A treba je iti naprej. Pot, ki se takoj za kočo odcepi na desno naj bi po mojih informacijah šla proti Vitrancu in Ciprniku. Tega, preden sem začel študirati to pot, nisem vedel, saj bi morda lahko to pot ubral pri predprejšnjem izletu, morda celo povezal oba vrhova (npr. Planica, Ciprnik, lovska koča, Slemenova Špica in nazaj v Tamar ali pa Jasna, Vitranc, Ciprnik, lovska koča, Slemenova špica, Vršič in nazaj do Jasne). Naravnost po potki, ki se zopet spusti na prodišče pa se gre za Slemenovo Špico. Tu pa je treba paziti na nekaj, kar ni poudarjeno v zgornjem opisu. Potka nazaj v gozd se odcepi takoj po začetku prodišča po niti ne sto metrih in zelo skrito. Seveda je ne opazim in nadaljujem po prodišču, dokler se mi stvar ne zazdi sumljiva. Grem nazaj in tudi nazaj grede ne opazim nič. Šele v tretje se zdi, da se je res nekaj šibkega odcepilo. Sledim in pot čez kako minuto res postane bolj razločna, recimo na pol sledljiva. 🙂
Težavna orientacija do priključkana markirano pot
A glavne orientacijske težave me še čakajo. Taka sledljivost traja kakih 20 minut, potem pa se pot, ki mimogrede preči presahnjen potoček, začne izgubljati in … prepuščen si lastni iznajdljivosti in nekaj možicem. Nekaj jih sledim potem pa … drevesa na poti. Ko jih je konec, je konec poti pa tudi možicev ni več. Na tem delu sem se gotovo zadržal vsaj 15 minut, da sem poskušal priti naprej v vse smeri. No, končno ugotovim, da se gre (kar sem sicer že od začetka sumil) rahlo v levo. Postavim dva vmesna možica.
Potem, ob ostrem opazovanju možicev, kakih 10-15 minut gre. Tik, predno pot zopet postane normalna, je še eno kočljivo mesto, kjer spet postavim možic. Potem postane pot spet kolikor toliko sledljiva in se nato začne v ključih strmo dvigati. No, in potem bom lepo na sedlu, kjer se pot priključi markirani poti iz Tamarja skozi Grlo. No, kot pogostokrat (saj veste tisto: aha vrh je že čisto blizu pa potem ugotovimo, kako je še daleč 🙂 ) se to izkaže za prevaro. Ko se ključi končajo, sem sicer, kot pozneje ugotovim, resda že blizu, a čaka me še nekaj orientacijskih zank. Tako prepričan, da grem prav, da spregledam možica, ki usmerjata levo, sledim sedaj že kar lepo sledljivi poti in – se znajdem na robu prepada!
No, kaj pa sedaj? Grem nazaj in vidim tista dva možica. No, postavim še tretjega in torej nadaljujem po potki, ki spet postane bolj šibka. Res se spet izkaže tista svetopisemska, da je široka pot, ki vodi v pogubo … 🙂 Sledim možicem, a čez kake 5 minut jih spet zmanjka in tu spet nekaj časa tavam. Neka pot je, a ostro desno v drugo smer, bog vedi kam. Potem je širša naravnost, a čez par minut je pa samo še zatrep, za njim pa verjetno spet prepad. Čutim, da sem blizu. Ali bom moral tik pred zdajci obupati? Desno ni, naravnost ne, ostane levo. Tja se čuti neka potka. Poskusimo. Taki dozdevni potki, ki se prečno vzdiguje, sledim, ‘pot’ zavije v desno in – od daleč že vidim tablo (o zapori zgornje poti)! Znajdem se na priključku poti skozi Grlo oz. na njegovem zgornjem koncu! Končno! Če bi odnehal, bi bilo res tik pred zdajci. Črz Grlo sem sicer že šel pred nekaj leti iz Tamarja.
Na Slemenovo špico
To je bila pa res ena najbolj pustolovskih pa tudi lepih in divjih neoznačenih poti. Nadaljujem po markirani poti. Pot se dvigne nato pa iz gozda, v katerem sem bil vse od lovske koče naprej, pripelje v skalovje, kjer je v pomoč nekaj jeklenic. Potem nadaljujem po poti, ki vodi mimo posameznih iglavcev in grmičevja, vse do priključka na pot z Vršiča.
Tam grem desno in že srečam prve sprehajalce (zaradi enostavnosti poti z Vršiča nekako ne morem reči ‘planinci’ ali ‘gorniki’ 🙂 ). Ta pot je seveda obljudena. V glavnem so bili tujci. Prvi nič odzdravili, drugi so me ob pozdravu še čudno pogledali. OK, razumem, v njihovih državah pač ni gorniške kulture in se jim je čudno zdelo, da jih nekdo pozdravi. Morda so bili na poti na morje čez Vršič in so se tu samo ustavili. No, skupina mladih Čehov lepo odzdravi. Pridem do jezerc in na vrh. Razgled je bil … hmm … no. Prisank in naprej je bilo v oblakih. Mojstrovke, Jalovec in Ponce so se nekaj videli, oblačno je bilo tudi proti severu. Pravzaprav se je pripravljalo na dež.
Nazaj proti Kranjski gori
Zato se kar napotim proti Vršiču. Ta pot je, kljub enostavnosti, mestoma vendarle nekoliko izpostavljena in je treba malo paziti. Proti sedlu med Robičjem in Mojstrovkami pa je začelo najprej rahlo padati, po njem pa še malo bolj. K sreči ni bilo hujšega, Vršič in Erjavčeva koča (kamor se na križišču pod sedlom usmerim) pa sta bila tudi blizu.
Pri koči posedim, malo poklepetam, nekateri so bili na Prisanku, eni na Mojstrovki, jaz pa s svojo potjo seveda edini, jo je pa eden poznal in tudi že prehodil. Povohat me je prišla prijazna psička (ne spomnim se točno pasme) in malo jo pocrkljam. Oskrbnica koče me je pa kar tikala. Hmm, … le od kod se poznava … 🙂 Zbrane povprašam tudi za pot z Vršiča nazaj do Kranjske Gore oz. Jasne, kjer sem imel avto. Vedel sem, da obstaja.
Počakam, da se, kolikor toliko, izlije in grem po navodilih za kočo, kjer se res odcepi neka potka, a se v gozdu takoj izgubi. Po kratkem tavanju pridem ven pri grobišču ruskih vojakov ob cesti (do tu bi bilo enostavneje po cesti). Tam pa že vidim potko čez travnik, ki izgine v gozd. Kmalu se znajdem na 17. serpentini ceste, kjer kar mrgoli možicev, ki pa imajo tu seveda okrasno vlogo. 🙂 Po krajšem opazovanju na drugi strani uzrem markacijo na cestni ograji ob poti v gozd. Od tu naprej je pot markirana. Pot se glede na neskončne vršiške cestne serpentine res zdi zelo kratka saj sem že v slabe pol ure na nekem razcepu, kjer nadaljujem desno in čez nekaj trenutkov spet pri cesti oz. pri Koči na gozdu. In če je do Ruske kapelice po cesti še nekaj ovinkov, sem po planinski poti tam v dobrih petih minutah.
Ko bi Kranjskogorci označevanje poti raje prepustili planinskim društvom
Te kapelice si še nikoli nisem ogledal od blizu in sedaj je prilika. Sama kapelica in tudi okolica sta lepo urejeni. Malo počitka in potem naprej. Pot se spet nadaljuje v gozd in pelje pod Mihovim domom. Kmalu zatem pa pridem na razpotje. Kam pa sedaj? Hmm, grem na levo gor proti cesti. Odločitev, ki se je izkazala za napačno. Ven pridem pri tretji serpentini vršiške ceste, tam kjer se parkira za Kočo v Krnici. Tam sem že bil, ko sem šel od tam na Špik. Vem, moral bi iti nazaj in proti koči, spotoma pa bi verjetno ujel stezo ob Veliki Pišnici nazaj do Jasne. Zavedli so me tudi pohodniški smerokazi, tisti kranjskogorski rumeni. Ob cesti kažejo v Kranjsko Goro, v smeri Pišnice pa na Vršič!
Tako jim sledim ob cesti in ponovno pridem do smerokaza, ki je še kar naprej po cesti kazal v Kranjsko Goro. Potem mi je bilo pa zadosti! Skrenem dol proti Pišnici. Tudi ta pot se mi je, ko pridem do struge, zdela znana. Tu sem taval do avta, ko sem se s Špika vračal skozi Kačji graben. Na primernem mestu previdno prečim Pišnico in že sem na poti od Koče v Krnici proti Jasni. Kar nekaj je še za hoditi ali pa se mi je tako zdelo, ker sem bil utrujen. Mimo odcepa za Kačji graben in kasnejšega za propadli Hotel Erika, končno pridem na glavno cesto.
Standardni zaključek s pivom in sladoledom
Od tam pa ni bilo več daleč do Jasne in avta. Tik pred parkiriščem pa prikolesari mimo mene tujec, s katerim se zapletem v pogovor. Prihajal je z bovške strani Vršiča, kjer je še prejšnji dan šel na Krn in to po poti Silva Korena. Seveda se spomnim tega čudovitega izleta. Ni vedel, ali bi šel naslednji dan še na Triglav z Vrat ali pa kar nazaj do Ljubljane. Malo mu orišem pot, povem, da je do Jesenic kolesarska steza in kakšne so poti z Vrat na Očaka. Malo še poklepetava, potem pa se posloviva.
V Kranjski Gori naletim (od Merkatorja in Pošte na levo v istem kompleksu) na lokal s kar pestro izbiro piv. Pil sem nekega bavarskega, a se ne spomnim katerega. Se je pa ravno takrat začel prenos četrtfinalne tekme evropskega nogometnega prvenstva med Italijo in Nemčijo. Nogomet me sicer toliko ne zanima, a vendar sem bil bolj naklonjen Nemčiji. Italijani so seveda mojstri, a vendar namazani z vsemi podlimi žavbami (če se še spomnimo npr. tisto z Zidanom leta 2008, če se ne motim) kot tudi sicer v vsakdanjem življenju in pri turistih, o čemer sem že pisal. Ker je bilo tam veliko Italijanovi, si seveda naklonjenosti do nasprotnega moštva nisem upal na glas razlagati. 🙂
Sladoled je bil na drugi strani Kranjske Gore, potem pa nazaj domov. Izlet je bil eden najlepših lanskega leta v območju Julijcev (če odštejemo seveda izlete v Zahodnih Julijcih).
GORNIŠKO-POPOTNIŠKI BLOG 