Za letošnje prvomajske praznike sem se najprej odpravil v Italijo h Gardskemu jezeru. Prvi dan sem se spotoma ustavil v mestecu Spinea, blizu Benetk, od tam pa potem nadaljeval do Gardskega jezera. Peljal sem po navadnih cestah, da sem se izognil cestninam. Po prestopu meje med pokrajinama Venetom in Trentinom, prespim nekje ob cesti.
Zjutraj se peljem naprej. Peljem po dolini Valsugana. V baru ob cesti popijem jutranjo kavo. Lepo je tu. Zopet eno od področij, skozi katera peljem in za katerega si rečem, da sem pa moram enkrat priti. Nato pa pri Trentu zavijem v dolino reke Adiže proti Roveretu in naprej do kraja Avio.
Malo težav z iskanjem izhodišča
Tu naj bi se nekje odcepila cesta proti jezeru Pra di Stua oz. cerkvici Madona delle Neve čez prelaz Passo della Col. Ne enega, ne drugega, ne tretjega nisem videl na kakem smerokazu. Na opisu ferate so sicer GPS koordinate izhodišča, a sem na to dejstvo čisto pozabil … 🙂 No, odcep potem še kar hitro najdem. Izhodišče (sicer eno od) je pri omenjeni cerkvici. Ne vem več točno, kje sem spodnjo sliko slikal, ali še v lepi Valsugani ali že, ko sem se iz Avia vzpenjal proti izhodišču.
Nekam dolgo se mi je zdelo vse skupaj, cesta se je že izravnala. Potem res, kot piše v opisu, peljem mimo planinskih smerokazov (tu blizu bom prišel ven s ferate, a tega še ne vem 🙂 ). Peljem še malo naprej in res pridem do odcepa makadamske ceste do majhne cerkvice. Recimo, da je to to. Nič, se opremimo in gremo.
Dagocene informacije domačina
Domačin na bližnjem travniku mi pozneje potrdi, da je to to. Na bližnjih vrhovih vidim sicer še nekaj snega, a ferata je spodaj pod nami in cerkvico, kot mi pove. Na križišču makadama in asfalta se usmerim po cesti navzdol nato pa do odcepa gozdne ceste v sotesko. Dostop je slabo označen in če mi ne bi oni domačin povedal, da je tu treba zaviti, bi šel bog vedi kam še naprej po cesti. Tako pridem najprej do križa, posvečenega verjetno kakemu preminulemu mlademu gorniku …
… nato pa prečim most …
… in sledim soteski …
Potok je očitno (vsaj v tem letnem času) presušen.
Pot se nadaljuje po soteski, nato pa začne strmeje spuščati. Potem naletim na markirano pot, ki se odcepi navzdol. Za mano so prišli še mladi Avstrijci, ki so bili še bolj izgubljeni kot jaz. 🙂 Čeprav smerokazov nobenih, se mi zdi markirana pot logično nadaljevanje. Seveda spet pride prav domačinova informacija, da je ferata spodaj, kar povem tudi Avstrijcem.
Končno ujamem pot
Čez kake 10-15 minut pridemo do smerokaza, tam je ferata končno prvič eksplicitno navedena.
Prečimo strugo, kar zna ob bolj vodnatih obdobjih morda biti nekoliko zapleteno …
… nato pa še kratek dvozajlni most, ki verjetno pomaga čez ob visokih vodostajih.
Malenkost naprej se odcepi pot v levo …
… in pripelje do lepega slapa.
Od njega se vrnem nazaj na glavno pot. Avstrijce pustim za sabo. Omenjeni dvozajlni mostiček pa še ni začetek ferate. O ne, do nje je treba pešačiti še kako slabo uro po poti, ki se prvič začne tudi vzdigovati. Idealno za tiste, ki mislijo, da mora biti dostop do ferat pod mus dolg. 🙂 Ali pa ne … Kondicijsko namreč ni zahteven (čeprav za to ferato obstaja tudi zahtevnejši pristop, a o tem proti koncu 🙂 ). Je pa vsaj do omenjenega slapa slikovit.
Hodim skozi gozd in počasi se mi odpre pogled na dolino spodaj, Valle del Molini, po kateri sem se z avtom pripeljal iz Adiške doline (zadaj). Za njo pa Monti Lessini (naravni park).
In končno pridem pod steno. Tu gori bo treba? Do tistega previsa zgoraj??? Ja, a seveda ne kar naravnost. Pravzaprav je ferata zelo domiselno speljana in tudi v nadaljevanju ti na veliko mestih daje občutek brezizhodnosti, ko se potem vedno najde pot. 🙂
Začetek
Začne se takole. Do lestve malo prostega plezanja, ni pa tako hudo kot zgleda.
Potem pa naprej po jeklenici, …
… ki se obrne v levo. Do tu je po mojem mnenju (tehnično, ne pa tudi psihološko) najtežji del ferate (B/C). Od tu gre lažje, …
… a izpostavljeno.
Po še nekaj hoje in občudovanja pečin, …
… pot začasno zapusti skalovje in zavije v gozd. V glavnem hoja, nekaj lahkih (nekje A/B) jeklenic.
Kje se nadaljuje pot?
Pot se v gozdu obrne in zopet pride ven pod istim skalnim previsom, le da ‘nadstropje višje’. Le kako se od njega naprej nadaljuje pot?
Tako kot je pač prišla do njega … 🙂
Potem počasi spet preide v gozd in spet se izmenjujejo plezalni deli in hoja. To je morda spet malo zahtevnejši detaljček (B).
Lepi razgledi
Razgledi na okoliške hribe …
… in bolj oddaljene – Piccole Dolomiti, na drugi strani Adiške doline.
Monte Cornetto v skupini Monti Lessini.
Pogled na sosednje hribovje.
In tako počasi pridem do konca. Čeprav ne pelje na nobeno znano goro, se ferata konča na nekakšnem vrhu.
Prej z začetka, sedaj pa s konca ferate, pogled na Valle dei Molini, Adiško dolino ter zadaj Monti Lessini.
Povratek na izhodišče in v dolino
Z vrha potem pelje planinska pot do gozdne ceste, ki vodi z glavne ceste (smerokazi, mimo katerih sem peljal na začetku). Planinska pot nazaj do izhodišča se seveda izogne trapanju po cesti in v kake tri četrt ure pripelje nazaj do cerkvice. Ta je na žalost bila zaprta.
Hribi okoli cerkvice. Kasneje izvem, da bi se moral samo še malo naprej od nje zapeljati po glavni cesti in bi prišel do jezera Pra da Stua.
Med vožnjo nazaj do Avia pa prepoznam že znani previs. 🙂 Pravzaprav skoraj tik pred mestom. Vidi se, kako gresta sama cesta in pa dostop pravzaprav okoli riti v žep. 🙂
Dostop do ferate je sicer možen tudi od tu in je le kake pol ure daljši. No, če bi vedel za vse komedije okoli iskanja, bi morda štartal tu, prihranil bencin, čas, živce … Kondicijsko bi sicer bilo malo naporneje, a nič ne de. 🙂
Pir in sladoled
V Aviu mi potem pred nosom zaprejo trgovino zato moram na pir v oštarijo. To je pri Italijanih, kot sem že nekajkrat pisal, zelo naporno. V prvi naletim na ugodno ceno, a ko ga natoči in hočem plačati, pove višjo, ona cena pa je kobajagi stara. Ja, itak – odidem. V naslednji sploh ni bilo cen, no v zadnji sicer tudi ne, pove pa da je 4.50 in itak spet samo 0.4 porcija. Ja, seveda toliko je za turiste, za lokalce, ki te gledajo izza šanka pa verjetno pol ceneje … V Avstriji povsod dobiš pol litrski krigel za 3 in še nekaj. No, sklenil sem da bom v Italiji pir kupoval samo še v trgovini, magari pred turo. Bo mene en Italijan zajeb***l!
No, sladoled je pa druga zgodba. Tega pa vzamem ravno v oštariji, kjer prej ni bilo cen piva. 🙂 Tu pa vsaka čast Italijanom. Itak da boljši kot pri nas (čeprav tudi pri nas ni slab), tudi drag ni (v povprečju nekaj takega kot pri nas ali celo malo cenejši), porcije so tudi v redu, ne sicer tako ogromne kot pri nas, a v povprečju zadovoljive.
Nekje sem bral, da ‘gelato’ pravzaprav ni ustrezen prevod našemu ‘sladoledu’ saj naj bi bil nekaj drugega. Razlika seveda je v pripravi, sestavinah, postopku … kar seveda po okusu in delno tudi videzu takoj opazi tudi nepoznavalec, a vendar, ko mi pridemo v Italijo, rečemo, da gremo na sladoled in ko Italijani pridejo k nam, tudi rečejo, da gredo na ‘gelato’, tako da jaz ne bi pretiraval. 🙂 Ravno tako bi lahko rekli, da je tudi ‘sladoled’ nekaj čisto drugega kot avstrijski ali nemški ‘Eiskrem’. Razlika v okusu (v korist našega sladoleda seveda) je tudi tu včasih znatna.
Verona in Gardaland
Naslednje dni je bilo vreme bolj nestabilno, za to sem seveda imel rezervni načrt. Obisk bližnje Verone. Da, ‘Julijina hiša’ še vedno stoji, če pa slučajno ne bi več, bi pa hitro spet imenovali novo. 🙂 Italijani se spet znajdejo. Vzamejo eno hišo iz tistega časa in kao cel svet prepričajo, da je tam res stanovala Julija in ji je pod tem balkonom dvoril Romeo. Me prav zanima, koliko turistov v to dejansko verjame. Ne, ne samo ‘butastih’ Američanov, tudi marsikateri ‘pametni’ Evropejec. 😉
Še naslednji dan pa v bližnji Gardaland. 🙂
Potem pa se je vreme že toliko izboljšalo, da sem se zvečer, po obisku tega zabaviščnega parka, lahko odpeljal novi ferati naproti.
GORNIŠKO-POPOTNIŠKI BLOG 