TRIGLAV NA VULGO PLEBEJSKI NAČIN

Balkan še pred prihodom na izhodišče

Predprejšnji vikend zgodaj vstanem in se odpeljem po gorenjski avtocesti. Na počivališču na Jesenicah se ustavim na kofetu in da še malo nakupim hrane za po poti. Parkirišče, milo rečeno svinjsko (papirčki, tetrapaki,…) vsepovsod.

Registrske sicer nemške, avstrijske, švicarske… a jeziki njihovih potnikov in šoferjev v glavnem ne-nemški. Resnici na ljubo pa je bilo kar nekaj tudi slovenskih.  Je videti, da na Jesenicah še izkoristijo zadnjo možnost, ko lahko nekaznovano svinjajo!

Stranišče! O.K., od Petrola sem sicer vajen raznih zajebavanj v stilu ’ A boste zraven bureka še jogurt?’ (zakaj bi ravno moral ravno jogurt, zakaj ne npr. pir?) pa da te niti kave ne pustijo v miru piti s teženjem, da bi nujno moral zraven pojesti še rogljiček (zakaj ravno rogljiček, zakaj ne burek, saj bi dražje prodali?) in podobno.

Ampak ja, stranišče! Zgleda, da je postavljanje avtomatov na kovance za vstop (čez katerega ali pod katerim se da priti tudi zastonj ali pa greš pač odtočit kam drugam, problem pa je npr. v tem, da če si poleti žejen ne moreš piti vode oz. jo moraš kupovati, kar je tudi eden od namenov teh avtomatov) postalo že ‘normalno’. Ampak v Nemčiji, kjer so to uvedli in v Avstriji, kjer so jih začeli posnemati, so stranišča tik tak čista in moderno opremljena. Petrolova so, vsaj to na Jesenicah, še vedno neugledna, starinska, svinjska, skratka balkanska. Najlepše je pač samo pobirati denar.

To in že prej omenjena umazanija na parkirišču potrjuje, da je to počivališče eno od najbolj vulgo balkanskih v Sloveniji.

Potem se zapeljem ven iz AC in proti Mojstrani, v Mojstrani pa proti Vratom! Ko prispem na parkirišče, mi tik po vhodu neka ženska v odsevnem oblačilu začne nekaj mahati in skoraj skoči pred avto. No, ta pa ni gladka!  Ker je bilo zgornje parkirišče že polno zasedeno parkiram na spodnjem. Ko se začnem preobuvati in pripravljati, me malo zgrabi slaba vest. Kaj, če je tista ženska potrebovala kako pomoč? Ko se odpravim proti Aljaževemu domu, še enkrat pogledam tja in ona v tistem odsevnem jopiču kar še stoji tam. Čudno!

Po Tominškovi do Kredarice

Mimo doma grem naprej do spomenika kjer se odcepi Tominškova. Ta se takoj začne razantno dvigati v strmih serpentinah. Ko že misliš, da je to to in da se bodo, ko prideš iz gozda, začele jeklenice, se šele zares začne. Skala je tako strma, da ne veš, ali bi hodil ali plezal. Tako vse do prvih jeklenic. Po njih je še nekaj hoje, nato pa se začne zares. Pot tam ni več tako strma in tudi tehnično se mi Tominškova ne zdi tako zelo težka.

Pravzaprav je najtežje mesto čez Prag (Medvedova skala) težje od najtežjega na Tominškovi. Je pa Tominškova kar fino izpostavljena in tudi krušljiva oz. polna drobirja. Jeklenice so tudi, zanimivo, označene s številkami, tako da veš, koliko jih je še do konca. V tisti grapi, kjer naj bi bil še sneg, ga je bilo komaj še za vzorec.

Tako pridem do Begunjskega studenčka, ki letos ob takem mokrem poletju, veselo žubori. Lansko poletje je zaradi suše, ubožec čisto presahnil!

Od tam nadaljujem čez Triglavske pode. Mnogim je pot čeznje zoprna, a meni se zdi kot blagoslov po strmini tako če greš čez Prag, posebej pa še po Tominškovi. Le na koncu še strmina in nekaj varoval in že sem na Kredarici, kjer stoji najbolj vulgo plebejska koča v naših hribih. Zaradi tega in pa predvsem zaradi časa (da ne bi slučajno moral prespati v njej ), takoj ko malo pomalicam, nadaljujem naprej.

Od Kredarice na vrh Očaka

‘Zavarovana plezalna pot’, ki sledi, je res ena najbolj zavarovanih pri nas. Če bi le bile vse tako, ne pa samo najbolj vulgo plebejska! Res, kdo vse ne hodi tja. Prijazni, neprijazni, tisti, ki se znajo obnašati v hribih in tisti, ki se ne. Triglav ima to smolo, da očitno privablja (naj mi tisti pošteni gorniki, ki nanj zahajajo, ne zamerijo) največje primitivce, ki komaj čakajo, da bodo koga kje nadrli, verbalno jebali v glavo,… in gredo gor očitno zgolj s tem namenom. Zato pri meni na Triglavu velja Zakon molka! Omerta! Že tako ali tako ti lahko kaka butasta prileti.

Kaj vse ne leze gor!

Na moje samovarovanje je za razliko od lanskega leta, ko me je ena budala zaradi njega nadrla, letela le ena pikra pripomba. O.K., vsak zase ve, a naj pusti druge pri miru, če hočejo poskrbeti za svojo varnost. Jaz sicer že vem kako, problem pa je, ker taki butlji s takim obnašanjem odvračajo tudi druge od uporabe takih koristnih sredstev. Kako je že bilo s tistim Hrvatom, ki se je na poti na Triglav hudo poškodoval? Če bi imel vsaj eno gurtno s katero bi se pripel… In še mnogo takih. Ja, pa čelada je za nekatere moteča pa malo večji ruzak,… Res, kot da so prišli samo jebat ljudi v glavo.

Na vrhu se tokrat nihče ni hvalil s svojim neznanjem o okoliških vrhovih (morda škoda, ker se še danes režim, ko se spomnim, da je lansko leto bil Dobrač najprej Višarije potem pa še Obir ), ker se zaradi megle kaj dosti okoli ni videlo.

Pač pa je bil glasen družinski poglavar štiričlanske družine: “Lej ta dva kake rukzake nosita, a gresta na Himalajo!” “Pa lej una dva v sami majici…” Uh, kako je lahko človek tako nestrpen. Ko so se malo razkadili oblaki v tisti smeri pa svojim: “Lej tam je Bled, a vidiš tista pikica je otok pa grad, lej res je Bled. In to še ene trikrat, štirikrat. Ja, O.K. saj je Bled pa kaj pol!  Čeprav sem sedel tik zraven njih sem se seveda strogo držal zakona Omerta! Bi ga bilo pa morda fino slišati kake bi napletal, če bi bilo kolikor toliko razgleda naokoli. Po malici grem kar takoj dol. Oni tudi in me na grebenu prehitijo.

Nazaj dol

Na poti z Malega Triglava na Kredarico se megla toliko razkadi, da se je videlo do same Ljubljanske kotline s Šmarno goro. Na Kredarici se spet nisem ustavljal, ampak sem kar odšel takoj dol. Nazaj grede jo mahnem čez Prag. Pred seboj v daljavi vidim, seveda njih! Namenoma zaostajam, da mi ga ne bi bilo treba poslušati še po poti navzdol. Po Medvedovi skali snamem varovanje, in ko pridem do zadnjih klinov pred potokom, se že skoraj zmrači. Ko hodim po poti do Aljaževega doma pa vidim v hrib še nekaj lučk, ki še sestopajo.

Tudi oskrbniki tam okoli niso nič boljši

Ker pri Aljaževem domu, ne vem, da se vrata odprejo navzven sem kaznovan z oskrbničinim zadirčnim: ‘Potegn!’ Hja oskrbnikom okoli Triglava gre očitno zaradi vsega vulgo plebejskega navala vseeno tako dobro, da jim ni treba biti prijazen za razliko od kake bolj osamljene koče. No, k sreči me v notranjosti lepo sprejme ta mlajša (itak da že zdavnaj vem, da je eden največjih predsodkov ta, da so starejši vsi po vrsti prijazni, mladi pa vsi po vrsti nesramni) in mi prijazno servira čaj. Kaj, ko bi ona malo prevzela komando, ta stara pa spokala?

Pa nazaj domov

Po cesti, ki ti kar dodobra pretrese črevo (kot rečeno, fino je samo pobirati denar in dokler bo cesta taka, od mene ne dobijo niti ficka) se odpeljem proti Mojstrani. Pozno je že bilo. Na Jesenicah sem v oštariji še dobil pivo, sladoled pa na pumpi, spet tisti na palčki.

Tudi po vulgo plebejski poti je bilo treba enkrat iti na Triglav. Triglav res ni nič kriv, da nanj zahajajo primitivci, ki se celo imajo za gornike, planince,  hribovce,… ali karkoli že. Letos si je sicer zaradi slabega poletja in snega v prvi polovici sezone vsaj malo oddahnil.