Po prespani junijski noči na parkirišču v Medjem dolu, se zjutraj odpravim. Nekaj avtomobilov je že parkiralo, a množic še ni bilo. Grem mimo zapornice in po makadamu, ki gre proti Celovški koči. Od te se v kakem petem, šestem ovinku odcepi dostopna pot do ferate na Stol (označeno). Tam si nadevam opremo, ko me dohitijo tri gospe. Pozneje se izkaže, da so Edina iz hribi.net in njena druščina. Dohitim in prehitim jih pri vstopu v ferato, kjer me prosijo, naj ne prožim kamenja. Potem začnem plezati, one pa za mano.
Nekoliko težji začetek
S skalo sem se uspešno spopadal v prvem najtežjem delu (dober B, morda kak detaljček B/C). Ja, Zermulo in Guardio imeti prejšnji dan za sabo ni kar tako. 🙂 Na uravnavi nad najtežjim delom sem (kljub zajtrku) kar postal lačen. Tako me zgoraj omenjena druščina prehiti. Potem nadaljujem in pot postane lažja. Od tam naprej je morda na kakem mestu še kako mesto težavnosti B, ostalo je vse lažje. Na nekaterih delih poti se celo hodi. Beri: pot se počasi začne vleči. 🙂 Malo sem bil tudi utrujen od prejšnjega dne.
Malo zalutam
No, da ne bi bilo tako dolgočasno, poskrbim kar sam in sicer tako, da slepo sledeč nekemu Avstrijcu, ki je šel malo ven s poti, zaidem tudi sam na nek nezavarovan greben (nekje dobra prva stopnja). Oni je to, z namenom malo si popestriti pot, očitno namenoma naredil saj mi je bil takoj daleč izpred oči, jaz pa sem se (upajoč, da se ne bom kam zaplezal, čeprav je bil greben več ali manj očiten, a bog vedi kam pripelje) malo dalj pomudil. Če se prav spomnim, so bile celo neke rdeče pike za markacije, kar bi lahko pomenilo, da je bila to kaka varianta ali opuščen del poti. Potem priplezam na vrh grebena, malo sestopim in na levi spet zagledam ferato. Od tu ni bilo več daleč.
Proti vrhu
Bil sem vedno bližje glavnemu grebenu, ki se od Stola pne naprej proti Vajnežu, na drugo stran pa čez Celovško špico proti Svačici in Vrtači. Komaj sem čakal, da zagledam drugo stran, Zgornjesavsko dolino, Blejsko jezero, Julijce,… Na severno stran se je lepo videl Medji dol ter Ovčji vrh nad Celovško kočo oz. Kozjak, kot mu pravijo lokalci. Po koncu jeklenic se je začel še zadnji del, kake polurna hoja do vrha. Prispem na greben, kjer se mi končno odpre pogled na slovensko stran: Sava, Julijci, Bled, Lesce, Radovljica pa dol do Kranja. Od tu po grebenu najprej prispem do križa na avstrijski strani nato pa še do vrha. Tam spet srečam Edino in njeni sopohodnici. Pravijo, da so mislile, da jih bom prehitel. No, niso vedele, da sem imel eno turo še od prejšnjega dne. 🙂
Razgledujem se: Julijci z očakom, itak! 😉 Zahodno, greben Karavank od Vajneža naprej proti…hmm… verjetno Golici, Dovški Babi in (to pa je nezgrešljivo) Kepi! Na drugo stran je Vrtača na dosegu rok! Pa Begunjščica, potem pa celotna Košutina kordiljera! Južneje se vidi Dobrča pa potem vzhodno od nje Storžič in glavni greben Kamniških Alp! Na sever se je seveda videla Celovška kotlina in naprej avstrijske Alpe.
Prešernova koča
Spustim se do Prešernove koče in pred njo še četrtič srečam omenjeno druščino. Znotraj naročim kavo, ki roko na srce, ni bila kaj prida. No, pogovor z oskrbnikom pa je bil kar zanimiv. Tudi on je tako kot jaz dosti potoval po tujini. Pogovor je nanesel tudi na odpiralne čase koč, posebej pozimi. Baje, da se na Stolu ne splača (kot npr. na primerljivo obiskanem Kamniškem sedlu) imeti kočo pozimi vsaj za vikend odprto, ker da ni dovolj ljudi. Ker nekaterim ljudem koča (odprta seveda) na vrhu ali ob poti dosti pomeni (še posebej pozimi) in izbirajo svoje cilje tudi po tem (ali skoraj izključno po tem) kriteriju, je vprašanje, kaj je vzrok in kaj posledica. Tudi ljudi je, kolikor vem, pozimi na Stolu kar nekaj že brez odprte koče.
Sestop
Posloviva se in napotim se proti sestopni poti. Ta poteka po kar zoprnem melišču na slovenski strani proti Zelenici. Na križišču, kjer se od nje odcepi pot proti Celovški koči, zavijem levo. Prečim še manjše melišče in, ko se dvigujem po skalovju do uravnave pred Belščico, mi spomini uhajajo pet let nazaj, ko sem po tej poti šel na Stol. Takrat so bili še moji gorniški začetki in se mi je od Celovške koče pa do zgoraj omenjenega križišča, zdela kar težka. Recimo na tem skalovju je šlo naprej grede navzdol.
Na ferato takrat niti pomisliti nisem upal, sicer pa je bila, kolikor se spomnim, zaprta zaradi podora. Takrat so nanjo nanesli tudi ves ta beton, ki nekatere ‘puriste’ tako moti. Od vrha skalovja (tu se spomnim, bi pred petimi leti, naprej grede, kmalu odtaval proti Vrtači) do sedla Belščica je še kake 5 minut. Na Belščici pa se spomnim Svačice pred kake tremi leti, ki sem jo kombiniral s Kozjakom, do Celovške koče pa sem prišel s Podnarja čez Stince.
Spustim se po poti, ki se mi je pred petimi leti zdela blazno izpostavljena in prepadna (kar sicer res tudi je), do Celovške koče, tam spet malo posedim, srečam dedka s sinom in vnučkom, se lepo pozdravimo! Tokrat je bila zaprta Celovška koča, in sicer zaradi prenove. Po cesti se spustim nazaj do odcepa za ferato, kjer zašpilim klobaso, nato pa do avta. Ne vem, ali so cesto kaj prenavljali, ampak zdela se mi je boljša kot pred petimi leti ali pa takrat še nisem bil vajen voziti po takih cestah.
Haider je imel asfalt taman do svojega posestva
Takrat sem si mislil, kako da je niso za Haiderja, ki je imel tu vikend, uredili in sklepal, da pač tam še tako znan in priljubljen politik ne dobi kar tako asfaltirane ceste do svojega vikenda, v nasprotju s Slovenijo, kjer jo dobi skoraj vsak lokalni veljak. 🙂 A Haider je verjetno svoje posestvo imel ravno tam, kjer se konča asfalt in začne makadam. 🙂 Tam je nekaj objektov, ki dajejo videz takega posestva in so skoraj edini te vrste v celotnem Medjem dolu. Dosti je hodil v hribe, tudi na našo stran. Na Prevali pod Begunjščico naj bi imeli celo njegovo sliko. Normalno, da so ga ohranili v lepem spominu, saj je gotovo (skupaj z verjetno še kako druščino) dosti denarja tam pustil. 🙂
Pivo in sladoled sta bila na naši strani Ljubelja, v Tržiču!
GORNIŠKO-POPOTNIŠKI BLOG 