OPALNA OBALA

Od francoskih obal vsi poznamo Azurno obalo (Côte d’Azur), ker je pač najbolj znana in turistično obiskana. Malo manj so znane ostale obale (tako na sredozemski kot atlantski strani) kot npr. Srebrna obala (Côte d’Argent – ob Atlantiku, nekje od španske meje do izliva reke Gironde pri Bordeauxu) in Alabastrna obala (Côte d’Albâtre – Normandija, med izlivom reke Seine v Atlantik in mestom Dieppe).

Od Bercka do Dunquerquea

Obala od mesta Berck (ime je seveda flamskega izvora in pomeni ‘breza’, verjetno je v okolici veliko tega drevja 🙂 – podobno ang. birch) do mesta Dunquerque oz. belgijske meje, t. j. praktično celotna obala pokrajine Nord-Pas de Calais pa se imenuje Opalna obala (Côte d’Opal).

Obala je povprečnemu turistu oz. tistim, ki hodijo v glavnem na morje, znana po množici kopališč oz. počitniških krajev na celotni ‘rivieri’. Kopalna sezona je sicer verjetno kratka, nekje junij, julij in avgust, a takrat je verjetno tam kar veliko ljudi.

Pomorstvo

Glavna tri pristaniška mesta so: Boulogne-sur-Mer, Calais (ki ga popotniki poznamo kot pristanišče za trajekt za Anglijo, blizu pa je tudi vhod v železniški predor pod Rokavskim prelivom na francoski strani) ter Dunquerque.

Pogled na pristanišče v Boulogne-sur-Mer:

Pristanišče za jahte v mestu Dunquerque:

Pomorsko življenje si lahko ogledamo v akvariju Naussica v Boulogne-sur-Mer (na zgornji sliki pristanišča, stavba skrajno levo). Cena je sicer zasoljena, a to, kar vidiš, jo nekako odtehta.

Klifi in sipine

Obalo na eni strani sestavljajo visoki klifi, najbolj znani so na Cap Gris-Nez in Cap Blanc-Nez. Na britanski strani so znani in tudi opevani ‘White Clifs of Dover’, ki se v zelo jasnem vremenu tudi vidijo, tokrat kljub lepi jeseni, temu žal ni bilo tako.

Po drugi strani pa so znane peščene sipine, ki so pravzaprav značilne za celotno severnoatlantsko obalo, nastale z vetrom, ki nanaša droben pesek, ki se ustavi na neki oviri (skalovje, hrib, vegetacija,…).

Ogledal sem si jih pri že zgoraj omenjenem mestu Berck. Parkiral sem na Rue du Grand Hôtel. Že ulica sama je zelo ‘peščena’ ;), na drugi strani pa takole:

Za hrbtom pa seveda neskončno modro morje Atlantika.

Pihalo je močno, zato se nisem dolgo zadrževal in sem kar krenil naprej do glavnega cilja tistega dne, kake 30 km naprej – Mont Saint-Frieux. Za pokušino, pogled z vrha na obalo: