Lep vikend proti koncu lanskega junija izkoristim za obisk gora v zamejstvu.
Dostop do izhodišča
Prvi dan se zapeljem skozi Kranjsko Goro in Trbiž v Tabljo (Pontebba). Tam ujamem smerokaze za Studena Bassa, a grem na naslednjem križišču desno namesto levo in pridem na cesto za Mokrine. Obrnem in nazaj na pravo cesto. Kljub drugačnim opozorilom na gorniških portalih, se meni cesta na Lonice ni zdela tako zelo grozna. Pač potrebna je previdnost kot na vsaki gorski cesti.
Krave, ki jih lastniki tankajšnje planšarije nastavljajo na cesto, so seveda drug problem… Tu se žal ne da izogniti, tako kot na Mokrinah, kjer se gre lahko po avstrijski strani gor (z enakim časom iz smeri npr. Kranjske Gore pa še cesta je lepša). Vprašanje pa je, kdaj bom na Lonice še prišel, saj ni tako znano izhodišče poti kot sosednje Mokrine. Morda, če bom še kdaj šel na Zermulo, kar seveda ni izključeno. Ali pa na Likalnik z italijanske strani. 🙂
Ferata na Zermulo
Parkiram nasproti koče in, ker niti doma niti med potjo nisem nič pojedel, skočim v kočo na en ‘lo strudel’. 😉 Potem se odpravim. Dostop do ferate na Zermulo ni dolg – kako slabo uro, če se prav spomnim. Najprej skozi gozd pa čez melišče do vstopa.
Tam je že bilo nekaj Avstrijcev, ki so se pripravljali na vstop. Sledim jim. Ja seveda, potem pa proženje kamenja (čelada je sicer na taki poti obvezna). Ok, z njimi je sicer bil neki inštruktor, tako da so morda bili feratni začetniki, a vseeno nisem slišal, da bi jih kaj okaral v smislu nevarnosti takega početja. Ker pa sem se ferate spet lotil prostoplezalno, z jeklenico zgolj kot varovanjem in zato bil počasnejši, so se mi sčasoma spravili s poti naprej.
Prvi del je kljub začetni strmini kar šel. Na drugem strmem delu pa se je malo zataknilo. Zalutal sem na desno stran jeklenice, ko bi bilo bolje po levi. Potem ferata preči v levo in se še nekajkrat vzpne, a najzahtevnejša je vendar prva polovica (B/C oba strma dela, ostalo je vse lažje). Potem se ferata konča in kolikor se spomnim je od tam do vrha ne več kot kake 10 minut hoje.
Vrh Zermule in nadaljevanje na Monte Pizzulo
Na vrhu se razgledujem, nekaj je bilo videti, vreme je bilo kar solidno. Pogled na zahodne Julijce z nezgrešljivim Montažem pa na Karnijce, z nezgrešljivima Sernio in Grauzario pa naprej proti najvišjemu vrhu Karnijcev, Monte Cogliansu,… Kolikor se spomnim, se je proti Ziljski dolini videlo malo slabše, no moj ljubi likalnik nad Mokrinami se je dobro videl, a gledano z italijanske strani ima bolj obliko kakega zelo visokega kavča, s katerega ti bingljajo noge dol. 😉
Napotim se dol, seveda ne nazaj na ferato, temveč po sestopni poti naprej. Ta pelje mimo kavern, ki so spet ostanki prve svetovne vojne. Pot se ob njih nekaj časa blago spušča, nato pa zavije strmo dol proti sedlu med Zermulo in Monte Pizzulom. Tam se odločim še za obisk slednjega. Kake zelo dobro vidne potke gor ni, zato malo tudi improviziram. Ob poti in na vrhu je tudi kar nekaj vojnih ostankov.
Bližnjica je ponavadi daljšnica
Na vrhu malo počivam. Sedaj pa je treba iti dol proti ferati na Zuc Della Guardia. Ker mi je bilo zoprno iti po isti poti dol, sem mislil najprej iti direktno na drugo stran proti sedlu med Zermulo in Guardio, kjer je vstop vanjo. Ne bo šlo! Kaj pa po grebenu, ki se je raztezal na nasprotno stran, kot sem prišel gor. Ja, tu pa gre, a vendar… Tehničnih posebnosti ni, je pa izpostavljen, pot ni markirana, treba je improvizirati, tu pa tam kako skalo pošlatati,… Ker se mi je pot s konca grebena do dol, od koder bi tudi prišel na sedlo, zdela vsaj tako na daleč, strma in neprimerna, greben naprej pa nekoliko težji, se kar na sredi grebena nekje odločim za sestop proti omenjenemu sedlu. Na pogled ni bilo težko.
Napaka! Ne bi opisoval mučnega sestopanja med grmičevjem, vejevjem, po strmih travah,… Ko se je zdelo, da sem že prišel na malo boljšo podlago, se je izkazalo, da do sedla še ni tako blizu. Od tu sem že bolje videl tisto drugo pot s konca grebena dol in od tu se je zdela lažja. Morda bi bilo le bolje nadaljevati po grebenu in se potem tam spustiti dol. Še najbolje pa bi verjetno bilo iti dol kar po isti poti kot gor. 😉
Ferata na Zuc della Guardia in sestop
Tako vendar prispem na sedlo in do vstopa v ferato na Zuc della Guardia, kjer se spet opremim. Ta je v primerjavi z ono na Zermulo še za odtenek težja, a po moje vendarle ne presega B/C, čeprav je težjega dela morda nekoliko več. Že začetne lestve niso kar tako, sledi najtežji del po jeklenici strmo gor, po njem se ferata obrne v levo in po tem preči v desno ter v končnem vzponu pripelje na vrh.
Vreme se je od vrha Zermule do sem nekoliko poslabšalo, razgledov ni bilo več tako lepih, vrh je zajela megla, malo je začelo zebsti, skratka: smer navzdol! Sestopna pot je spet feratna (nekje A/B). Posebnosti tu ni, malo je morda treba popaziti na kakem bolj krušljivem delu. Po koncu feratnega dela sledi še majhen del hoje in prihod na križišče, kamor se usmerim nazaj proti Lonicam. Lepa gozdna potka me pripelje nazaj do hiše tik pred parkiriščem, ki naj bi bila, po virih z interneta, nekdanja vojašnica financarjev. Od tam je do parkirišča še nekaj deset korakov. Tam me pričaka – osel! 🙂 Lepo se je dal pobožati, je pa bilo potem malo nerodno speljati, ker osel kot osel se ni hotel umakniti izza mojega avta! 🙂
Drugemu dnevu naproti
Peljem nazaj proti Tablji, tam na pir nato pa v Trbižu še na sladoled. Potem pa naprej drugemu dnevu naproti. Čez Kokovo (Coccau) na avstrijsko stran. Ker so bile trgovine že zaprte, potreboval pa sem kaj za turo naslednjega dne, se ustavim na Shellovi črpalki v Brnci (Fürnitz), na katero naletimo, tudi če se iz Podkorena pripeljemo dol in zavijemo desno proti Beljaku, ki pa jo zaradi nepoštenega in nesramnega odnosa do strank odločno odsvetujem. Od nje pa se potem zapeljem mimo Baškega jezera (Faaker See) do Bistrice (Feistritz im Rosental) in od tam po makadamu do parkirišča v Medjem dolu (Bärental).
GORNIŠKO-POPOTNIŠKI BLOG 