GOLICA, KLEK, HRUŠKI VRH, DOVŠKA BABA

Enkrat lani sredi junija se zjutraj pripeljem na Planino pod Golico. Tam poiščem primerno mesto in parkiram. S parkirišča se že vidi moj prvi cilj. Avstrijci ji pravijo Kahlkogel! 🙂

Na Golico

Ker sem začel hoditi tudi malo izven standardnih poti, sem izbral neoznačen pristop.  Opis me od parkirišča vodi mimo župnijske cerkve in mimo zadnjih hiš po makadamu. Tu bo treba sedaj paziti na odcep v desno, še posebej ker tiste podirajoče se hiše iz opisa (kot sem pričakoval) ni bilo več. Kolovoz se vzpenja, za zdaj gre vse po opisu.

Zatakne pa se pri naslednjem odcepu desno, ki ga zgrešim in hodim kar nekaj časa še naprej, pot postane blatna in … no, treba se bo vrniti. Potem odcep najdem in z zadovoljstvom ugotovim, da res prečim kamnito področje kot v opisu. In tako lepo dosežem gozdno cesto oz. njen konec, do koder se verjetno da priti z avtomobilom – eden je bil parkiran.

Plazu iz opisa ni več oz. je bil saniran, kar me malo zmede. No, gre se mimo zapornice, po kolovozu okoli in res pridem do majhne hiške iz opisa, kjer se je paslo nekaj živali. Potem pa čez kake 15 minut pridem do Ovčarske koče. Tam pa je bilo videti ovac še pa još. : Malo poklepetam z lastnikom črede, nato pa se usmerim po poti naprej.

Zaradi črede in ograje ne morem kar čez pašnik, zato grem desno okoli po poti in ga višje prečim. Potem pridem do ograje, ki pa je ni bilo tako lahko prečiti, kot jo je morda avtor zgornjega opisa, saj ni več tako podrta, ampak bolj utrjena in ožičena z bodečo žico. No, ampak je šlo, obleka je ostala cela. 🙂 Potem pa po kolovozu skozi gozd, ven iz njega in na markirano pot. Čez okoli 15 minut sem na Jekljevem sedlu.

Vidi se ves greben do Dovške babe (špička levo zadaj), ki me še čaka, pred njo Hruški vrh, na sredini pa Klek. Desno zadaj pa se vidi tretji najvišji vrh Karavank – Kepa!

Od tu se usmerim na zahodni mejni greben Golice. Ta ni ravno enostaven. Plezanja sicer ni, a je mestoma izpostavljen in predvsem v mokrem nevaren za zdrs. Če imamo srečo v nesreči, zdrsnemo na slovensko stran in potem morda še ni tako hudo, na avstrijsko prepadno stran pa zna biti usodno …

Na vrhu

Na vrhu, kljub oblakom kar spodoben razgled, vsaj po Karavankah. Od leve proti desni zadaj, Mali in Veliki Obir, špica, desno od njiju zadaj v megli, je Olševa, naprej pa nazobčani greben Košute, še bolj desno pa spredaj Struška, zadaj pa Vrtača, desno od nje pa seveda Stol pred njim pa Vajnež.

Malo slabše se je videlo na avstrijsko stran proti Beljaku. Razen bližnjih vrhov, nič več. Visoke Ture so bile v oblakih.

Proti Julijcem pa je bilo sploh vse črno. Levo zadaj se sicer vidi Tošč, desno od njega Rjavina, proti Triglavu pa zmanjka. Nadalje je v oblakih vrh Stenarja, oblaki pa prekrivajo tudi celotno martuljško skupino s Škrlatico vred.

Nato zavijem proti Koči na Golici. Ljudi je, kljub ne ravno idealnemu vremenu, kar nekaj bilo, narcis pa v glavnem ne več. Zamudil sem jih. Mislil sem iti že prejšnja dva vikenda pa je bilo napovedano bolj slabo vreme.

Naprej po grebenu

Tik pred kočo zavijem na pot nazaj proti Jekljevemu sedlu, od koder sem nameraval nadaljevati pot naprej po grebenu. Zakaj okoli riti v žep? Pač zato, ker mora po tistem grebenu nazaj biti navzdol kar smotano in morda tudi nevarno, še posebej ker bi se lahko (glej sliko Julijcev zgoraj) tudi vlilo. Pot od koče nazaj do sedla je slabše markirana tako, da malo zaidem in se moram v gozdu prebijati, dokler pod sabo spet ne zagledam Ovčarske planine. To pa pomeni še enkrat čez tisto utrjeno ograjo in po istem kolovozu nazaj na sedlo.

Na Klek

Od tam pa naprej proti Kleku. Greben od tam naprej ni več tako nevaren, pot se lepo vzdiguje v ovinkih in je lepo sledljiva. No, nekaj narcis pa ob poti le še najdem. 🙂

Pa še domačina! 🙂

Nato pridem na sedlo pod Klekom, od koder se mi odpre pogled na Hruški vrh, Kurjeke in seveda zadaj, Kepo.

Od tam ‘napadem’ Klek.

Po brezpotju, saj gre markirana pot mimo. Z malo improvizacije skozi ruševje pridem na vrh.

Na Hruški vrh

Od tam pa dol na sedlo Rožca, kjer se spet priključim markirani poti oz. pridem na tamkajšnje križišče. Tam bi lahko sestopil nazaj na Planino pod Golico do avta, a cilj sta mi še dva vrhova. Na avstrijsko stran se da sestopiti v Podrožco, ki je vsem, ki so kdaj šli z vlakom iz Jesenic v Avstrijo, znana kot prva postaja po železniškem karavanškem predoru. Pravzaprav se sedlo Rožca nahaja točno nad tem predorom.

Pogled nazaj razkrije od leve proti desni spredaj Struško in Vajnež, med njima pa  Ovčji vrh (Kozjak) in Vrtačo. Stol za Vajnežem je v oblakih, desno od njega nižje pa Dobrča.

Pogled na avstrijsko stran, kjer je bilo vreme prijetnejše …

… kot pri nas, kjer so oblaki še vedno kraljevali nad Julijci, a so se že malo razkadili. Očak se skoraj ves vidi, Stenar in Martuljki pa so v glavnem še vedno v oblakih razen obeh Ponc.

Pa naprej proti Hruškemu vrhu …

Sledim dobro vidni poti, ki pa žal zaide z markirane. Široka (in dobro vidna 🙂 ) je pot, ki vodi v pogubo! Naprej bi verjetno lahko prišel še do Dovške babe, a moral bi se odpovedati Hruškemu vrhu. To pa ne! Tako se s poti zaženem brezpotno proti vrhu. Kar strmo je in krušljivo, a mi vendarle uspe priti nazaj na greben in se spet priključiti markirani poti. Približno pod Hruškim vrhom poteka avtocestni karavanški predor.

Na Babo

Dovška Baba se ne zdi daleč. Zdi se, da bi se dalo udariti kar bližnjico po grebenu, a da ne bi imel spet problemov in spominjajoč se grebena na Golico, grem lepo okoli po markirani poti do Planine Dovška Rožca in od tam lepo gor. Slabe pol ure do planine in slabe pol ure do vrha.

Na vrhu se lepo vidi morfologija Karavank na eni in na drugi strani meje: na naši strani lepo travnato, položno, na avstrijski pa odsekano, strmo, skalnato. Sicer pa, ko pogledam nazaj proti Hruškemu vrhu, se mi zdi, da bi po grebenu tudi šlo. Na vrhu sta se pasli dve kozi. Skušam se približati kateri izmed njih, da jo malo pobožam, a mi pobegneta na avstrijsko stran. Sta že vedeli, na kak teren jaz ne morem, oni dve s svojimi parklji pa sta tam kot doma. 🙂

Kurjeki, Plevelnica, zadaj pa seveda Kepa.

Sestop na Dovje

Sestopim nazaj na Planino Dovška Rožca, nato pa proti Dovju. Pot se na začetku nekoliko strmo spušča v ovinkih, nato se priključi gozdni cesti in desno zopet izgine v gozd. Pot je bila na trenutke blatna, drseča, no, vendar srečno, mimo neke očitno opuščene planine, pridem do Dovja.

Po poti dol pa se že toliko zjasni, da se Julijci lepo odkrijejo: Rjavina, Triglav, Cmir. Na drugi strani pa Stenar, za njim Križ pa desno Kukova špica. Bi bilo fino, če bi se odkrili že prej. Ja, saj vem, vročina, sopara čez dan, potem pa se bodisi izlije ali pa proti večeru zjasni. Bil je pač junij.

Dolga pot nazaj do avta

Treba bo priti do avta na Planini pod Golico! 🙂 Od Dovja najdem pot čez glavno cesto in nadaljujem po makadamu proti Jesenicam. No, nisem vedel, da so končno po desetih letih podaljšali kolesarsko stezo od Mojstrane naprej do Jesenic. Tej sledim mimo karavanškega mejnega prehoda in sčasoma pridem na lokalno cesto, ki gre mimo avtocestnega počivališča Hrušica. Na počivališče se da priti tudi od zunaj in v restavraciji hočem preveriti, ali imajo sladoled.

Ravno ko hočem vstopiti, se pred mano postavi natakar, kot češ, kaj bi pa rad. Huh, a sem videti nevarno. 🙂 Vprašam, ali imajo sladoled. Kot da me ne razume. Ne, na palčki, v kepicah! “Pejt na Petrol!”, mi na koncu reče. No, ta pa res ni bil prijazen. Nimam nič proti, da se zaposlujejo priseljenci iz bivših jugoslovanskih republik, ampak če so na delovnih mestih, kjer komunicirajo s strankami, morajo govoriti in razumeti slovensko in morajo vedeti, da se za razliko od njihovega okolja pri nas stranke vika. Kajne gospod Janez Tičar, najemnik prostorov? Ko sem pozneje o tem pisal na Petrol, so mi rekli, da oni ne morejo nič, saj da je najemodajalec bližnji Kompas Shop, da pa imajo z najemnikom tudi sami težave.

Nadaljujem do Jesenic in tam najdem cesto za Planino pod Golico. Treba bo še kar kako uro trapati do parkiranega avta. Vemo, kako je, če je treba na koncu ture, ko si že utrujen lesti v hrib. Tokrat pa še po asfaltu. Pa še temnilo se je že. Ko pridem, odpeljem do Jesenic, kjer grem na pivo v eno od odprtih oštarij, sladoled pa je bil seveda spotoma domov na palčki. 🙂